Knjižnica Kočevje sodeluje s kočevskim Radiom Univox tudi pri oddaji Otroški brlogec, ki je na sporedu vsako soboto med 9. in 10. uro zjutraj. Opise priporočenih knjig za otroke z vsebino, ki se navezuje na temo oddaje, prispeva naša knjižničarka Beti Južnič.

Arhiv letošnjih oddaj:

Jakobova bralna rešitev

Počitnice so hitro minile in začel se je  pouk. Zagotovo ste v tem času, kljub vsemu, našli tudi kaj časa za branje svojih najljubših knjig. V knjižnici vemo, da je tako, saj je bilo veliko takšnih, ki so nas tudi med počitnicami vestno in redno obiskovali. Z rednim branjem ste si popestrili počitnice, še posebej v času, ko vreme ni bilo najlepše. Tudi učenje bo zato lažje in pouk uspešnejši, saj je branje pomembno za učni uspeh.

Današnjo slikanico je napisala avtorica iz Kanade Dianna Wilson-Sirkovsky in govori o branju. Seveda ne samo o branju, temveč tudi o domačih živalih, ki so bile, upamo, tudi z vami v času počitnic. Jakob ima težave z branjem, besede se mu zatikajo, zato mu učiteljica  svetuje,  naj bere naglas. Toda komu naj bere, kdo ga bo poslušal? Ker ima rad živali, ga prešine čudovita ideja, brat bo hodil v mačje zavetišče! Tam ga čaka veliko muck, ki ga zbrano poslušajo in Jakob bere vse boljše in z vse večjim veseljem. Kaj porečejo vsi, ko se začne pouk in ko bo učiteljica opazila, kako tekoče bere? To izveste ob koncu te zanimive in branju prijazne slikanice.

Zakaj pa ne, dragi otroci,  poskusite kdaj brati naglas domačim živalim… Mogoče boste, kot se je to zgodilo Jakobu, pridobili kakšnega zvestega poslušalca. Predvsem pa vam iz vaše Knjižnice Kočevje želimo uspešno in prijetno šolsko leto. Ter čim več branja, kjer imamo veliko novih in zanimivih knjig za vas.

Predilnica nitk

Mačke so, zgodovinsko gledano ene najstarejših človekovih sopotnic, saj smo jih udomačili že pred več kot 10.000 leti. Dobro slišijo, vidijo in vonjajo, te lastnosti jim omogočajo, da so dobre lovke in zato ljudem zelo koristne. V preteklosti so bile ravnotežje za vse škodljivce, ki so ogrožali težko prigarano hrano našim prednikom. Danes jih imamo vedno bolj za ljubkovanje in kratek čas, saj znajo biti prisrčne in zabavne.

Ko je mačka zadovoljna in jo božamo, oddaja zvoke, ki zvenijo kot, da prede. To mačjo lastnost je izkoristila tudi znana slovenska avtorica Helena Kraljič in ustvarila slikanico z naslovom Predilnica nitk. Muca Cveta se je preselila v nov dom. Majhne živali,  miške, krti, ptice in ostale, je ne marajo preveč, saj vedo, da jih mačke lovijo. Toda naša Muca Cveta ni nevaren plenilec, kot je to v naravi, temveč je prijazna mucka, ki si želi novih prijateljev. Zato začne presti, kar pomeni, da ima dobre namene. Svoje nove prijatelje nauči presti, celo psa, za katerega  vemo, da ni ravno prijatelj mačk…  

Živali v slikanicah so zgolj prispodoba, ki v resnici predstavljajo  ljudi. Iz Knjižnice Kočevje se poslavljamo od poslušalcev Brlogca in vam želimo vesele in zanimive počitnice, da bi ta čas porabili tudi za sklepanje novih prijateljstev in utrditev starih. In upamo, da nas čez počitnice ne boste pozabili, da ostanemo vaši prijatelji, saj imamo za vas veliko zanimivega branja.

Kako se kotali sreča

Sreča je zelo pomembna za življenje nasploh in seveda za slehernega posameznika. Ne moremo enostavno razložiti, kaj je sreča in kaj nas osrečuje, s tem se ukvarjajo filozofi, znanstveniki in umetniki že od začetka civilizacije, zato imamo na ta vprašanja res veliko različnih odgovorov.

Lahko smo samo veseli, da je slovenska avtorica Mojiceja Bonte eno svojih zadnjih slikanic posvetila prav vprašanju sreče. V njej je na svoj značilen in otrokom razumljiv način povedala pomembno resnico – srečo nam prinaša to, da osrečujemo druge. Tu gre za načelo, več sreče nudiš drugim, srečnejši si, oziroma sreča je, če lahko pomagamo drugim in če nam drugi lahko pomagajo. Zato v tej zgodbici ni glavnega junaka, v njej enakovredno nastopajo različne živali na kmetiji. Začne se z majhno mravljico, ki najde sladkorček. Ponudi ga lačni miški, ta pohvali mačko, ki pomaga psički… Zgodba se nadaljuje vse do lastnika kmetije, ki svojim pridnim živalim razdeli sladkorčke. A eden mu pade na tla in seveda ga spet najde mravljica. Tako se zgodba spet začne znova.

Gre za poučno slikanico in upamo, da jo bodo otroci radi vzeli v roke. Tudi mi, v knjižnici Kočevje, smo srečni, da imamo tako redne in pridne bralce kot ste vi, dragi otroci. Upamo, da boste v času počitnic, ki bodo kmalu, še tako pridno segali po knjigah, ki jih imamo za vas.

Pobegli objem

Med seboj se sporazumevamo verbalno, torej z govorom. Vendar to ni popolnoma res, raziskave so pokazale, da sta v resnici dve tretjini našega sporazumevanja, komunikacije verbalne, ena tretjina se pojavlja na način, ki ni izražen samo v govoru. Pomemben del le-te je fizični dotik, ki se izraža na različne načine in je praviloma najbolj oseben in poteka med tistimi, ki se imamo radi in se razumemo.

Tema današnje slikanice je ena oblika takšnega prijetnega sporazumevanja med ljudmi, ki ji rečemo objem. Z objemom izrazimo naša najgloblja in najlepša čustva. Slikanico sta ustvarila dva avstralska ustvarjalca, pisatelj Nick Bland in ilustratorka Freya Blackwood. Ilustratorka Freya Blackwood ni znana samo po čudovitih ilustracijah, temveč so njene sposobnosti ustvarjanja posebnih efektov uporabili  ustvarjalci znane trilogije, Gospodar prstanov. Glavna junakinja je deklica Lucija. Čas spanja je in kot vsi otroci, bi rada še malo podaljšala igro. Zato si od mame izposodi objem, ga da naprej očku, potem  bratcema in sestrici. Vsi ji objem seveda vrnejo. Toda na koncu se odloči, da bo objem dala še domači ljubljenki, psički Ajki. Toda od psičke dobiti nazaj objem le ni tako lahko. Tako Lucija pridobi še nekaj časa preden bo potrebno v posteljo.

Igra pred spanjem je lahko prijetnejši del dneva in prav je, da jo otrokom pustimo. Seveda, ko so  enkrat varno v postelji, jih v sanje zazibamo še z branjem kakšne lepe slikanice, kot je na primer ta, o Pobeglem objemu. Ta in še mnoge druge, vas čakajo v vaši Knjižnici Kočevje.  

Luna in jaz

Ob Soncu je Luna pojav, ki je že od začetka človeštva vzbujala največ začudenja in porajala največje skrivnosti. Astronomsko o Luni vemo praktično vse, a nas še vedno bega. Čeprav je majčkena v primerjavi s Soncem, je na videz enako velika. V času mrka Sonce za nekaj minut  popolnoma zakrije. S Soncem se izmenjujeta, Sonce vidimo podnevi, Luno ponoči. Nenazadnje Luno vidimo včasih kot krajec, drugič spet polno in okroglo. Četudi nima svojega vira svetlobe, ko je polna, zelo dobro osvetljuje noč.

Luna je zelo dobra tematika za slikanico. Tega se je zavedala tudi slovenska ilustratorka Andreja Peklar, ki je ustvarila večkrat nagrajeno in v tuje jezike prevedeno slikanico »Luna in jaz«. V Sarži na Otroškem bralnem festivalu je sodelovalo 172 založnikov in prav slikanica »Luna in jaz« je dobila prestižno prvo nagrado za ilustracije.  Zanimive, posebne ilustracije in kratko, a poetično besedilo, razkriva poseben svet, v katerem deklica opazuje Luno v vseh njenih različnih pojavnostih in razmišlja o tem, zakaj se Luna premika, kako ponoči sveti in kot lučka odseva v vodi. Slikanica je primerna tudi za majhne otroke, saj s pomočjo ilustracij spodbuja domišljijo.

Ko ponoči pogledamo v nebo, se Lune vedno razveselimo. Kako tudi ne, če jo vidimo, pomeni, da ni oblakov, ki bi jo zakrivali in bomo naslednji dan uživali v sončnih žarkih in toploti. Teh smo še kako željni v teh zadnjih mesecih, ki so menda tako mrzli, kot niso bili že desetletja. Dežja in mraza smo se res že močno naveličali in težko pričakujemo bolj prijetno, letnemu času primerno vreme. No, smo pa na ta račun le prebrali kakšno knjigo več, kot bi jih sicer…

Zmajček Taj

Zmaji so bajeslovna mitološka bitja in poznajo jih v vseh državah sveta. V Evropi jih vidimo kot kačasta bitja, lahko imajo več glav, štiri noge, krila, velike zobe in bruhajo ogenj. Zbujali so nelagodje in strah, zato so jih naši predniki imeli za nevarna in sovražna bitja, ki se jim ni enostavno upreti. Danes, ko vemo, da gre za izmišljena bitja, je naš odnos do zmajev drugačen, zato jih srečamo tudi v slikanicah.

Današnjo zgodbico o zmajčku Taju je ustvarila angleška avtorica Lisa Sheehan. Taj živi čisto sam v veliki hiši v gozdu. Je ustvarjalen, peče torte, šiva pisane kostume in slika. Ker je družaben, si želi veliko prijateljev, a kaj ko se ga zaradi njegovega groznega videza vsi drugi  zelo bojijo. Ugotovi: »Naj bom še tako prijazen, nihče noče biti moj prijatelj.« Ko vidi oglas za letni medvedji piknik, se mu utrne čudovita ideja. Preobleče se v medveda in se začne obnašati kot medved. Na pikniku se čudovito zabava in spozna veliko novih prijateljev. Vsi se želijo družiti z njim, saj je igriv in zabaven. Toda, slej kot prej bi prišlo do nesreče – kostum se  raztrga, ven pade rep, ob kolcanju dim in groza, ko po nesreči kihne, bruhne ogromen plamen.

A brez skrbi, vse se bo dobro končalo, saj so vsi udeleženci piknika že spoznali, da ni pomemben le videz, temveč kakšen je človek, oziroma zmaj v resnici in v srcu. Seveda to velja tudi za nas. Ne smemo soditi drugega le po videzu, temveč po tem, kdo smo, kako se vedemo in kako smo prijazni do naših prijateljev in neznanih ljudi.

Kje kaka medved?

Spet se bomo ponavljali, vendar večina Slovenk in Slovencev ob omembi medveda takoj pomisli na Kočevje in Kočevske gozdove. Res je, da so medvedi tudi v ostalih slovenskih gozdovih in se po zadnjih novicah pojavljajo tudi tam, kjer jih prej nikoli ni bilo, pa vseeno, »domovina« slovenskega medveda je Kočevska. Ta ogromni kosmatinec je sicer zadržan do ljudi, morebitno srečanje z njim pa je vse prej kot prijetno.

Popolnoma drugače je v slikanicah. Zgodbic o medvedu je ogromno, vedno je prijazen, zabaven in dobrodušen. Tudi v današnji slikanici, ki jo je napisal angleški avtor Jonny Leighton, je tako. Uporabil je dve resnični lastnosti, prva je, da so medvedi zelo sramežljivi in druga, da je bližnje srečanje z njim precej strašljivo. Slikanica nam odgovori na zanimivo vprašanje: »Kje kaka medved?« Tisti v naravi običajno kakajo povsod in njihovi kakci so raztreseni po gozdu. A medved Ben ni običajen medved – kaka samo tam, kjer ga nihče ne vidi. To pa ni tako enostavno, povsod v gozdu se nahajajo gledalci, gozdne živali in ptice. S tem, da želi pri kakanju mir, je podoben ljudem, saj si tudi mi pri tem opravilu ne želimo gledalcev. Zato tudi ni čudno, da Ben pri iskanju mirnega kotička zaide v bližino človeka, saj ima tam mir.

Slikanice so pogosto smešne in zabavne, a prepričani smo, da si tako smešne kot je tale o medvedu Benu in gozdarju še niste prebrali. Zato pohitite, če si jo želite izposoditi, ker bo zanjo zanimanje veliko.

Štef in štafeta

V slikanicah za otroke največkrat nastopajo živali. Imajo različne človeške lastnosti: govorijo, razmišljajo in tudi čustvujejo. Ustvarjalci lahko z živalskimi liki enostavneje približajo zgodbo otrokom, jo naredijo bolj zanimivo in napeto, istočasno pa lažje posredujejo poučno in vzgojno sporočilo. Zanimiva je izbira živali, ki nastopajo v slikanicah, to so živali, ki jih otroci  poznajo iz domačega okolja, iz gozda in iz celega sveta.

Današnjo slikanico je napisala in ilustrirala kanadska avtorica Kelly Collier. Za glavnega junaka si je izbrala žival, ki bolj redko nastopa v zgodbicah, konja. Konj je bil udomačen pred 5000 leti in je bil stoletja med najpomembnejšimi domačimi živalmi, bistven je bil za transport, bojevanje in pri kmečkih opravilih. Danes so konji bolj človeški sopotniki pri tekmovanjih na turnirjih, otroci pa tudi odrasli jih radi jezdijo. Konju iz slikanice je ime Štef in je najboljši tekač. Vsako leto spomladi zmaga na tekatonu. Tudi letos je prepričan v svojo zmago, a kaj, ko so organizatorji spremenili pravila. Ne tekmujejo več posamezno, temveč ekipno, torej skupina štirih tekačev, vsak preteče del proge. A to še ni tako hudo, Štef se zgrozi, ko izve, kdo so člani njegove skupine – polž, raca in želva. Kako se bo tekma za to nenavadno skupino iztekla, pa izveste, ko preberete to lepo slikanico.

V njej se Štef nauči, da ni vse v hitrosti in moči, pomembno je sodelovanje, tovariški duh in prijateljstvo. Same pomembne lastnosti za naše otroke in tudi za odrasle.

Sanje v dolini Mili

Arheologi izkopavajo različna praktična pomagala – orodja, dele strojev, ki so jih razvijali ljudje od začetka civilizacije. Stroje, ki so nam olajšali delo, smo vedno razumeli kot pomoč in nekaj pozitivnega. Toda šele v zadnjih desetletjih,  s hitrim razvojem računalniških tehnologij, smo se začeli spraševati tudi o tem ali imajo stroji lahko negativne posledice za ljudi.

Avtorici današnje slikanice prihajata iz Argentine, pisateljica Noelia Blanco  in ilustratorka Valeria Docampo. Avtorica v svoji slikanici govori o popolnih strojih, ki so prišli v dolino Milo. V njej so  »stroji izdelovali najrazličnejše  stvari in vse je bilo popolno: spanje, počitnice, prijatelji in celo nasmeh.« Prebivalci so se nanje navadili in ni bilo več potrebe, da bi v zvezdne utrinke pošiljali svoje želje. Saj so jim vse delo opravili popolni stroji! V majhni vasici je živela mlada šivilja Ana. Ni se mogla sprijazniti s tem, da ljudje nimajo nobenih želja in da ne verjamejo več v svoje sanje in ne opravljajo nobenega dela. Kako jih je prebudila, boste izvedeli ob koncu te izjemno poetične in čudovito ilustrirane slikanice.

Vsakodnevno beremo opozorila o tem, da se otroci premalo ukvarjajo z igro, športom, branjem in podobnimi dejavnostmi. Ves prosti čas zasedajo popolni stroji, tablice, pametni telefoni, računalniki. Razumemo, kako pomembno in nujno je, da se starši skupaj z otrokom dogovorijo, koliko časa v dnevu lahko preživi za računalnikom. To žal ni tako enostavno in vsaka pomoč, predvsem branje dobrih in zanimivih knjig, je dobro nadomestilo za boljše preživljanje prostega časa, še posebej v teh turobnih aprilskih dnevih. V Knjižnici Kočevje bomo veseli vašega obiska.

Kaj je najpomembnejše?

Slovenski pregovor pravi: »Ni tisti tvoj prijatelj, ki te hvali, ampak tisti, ki te graja.« Govornik in filozof CICERO pa je vedel: »Prijatelja hitreje izgubimo kot dobimo!« Vemo, da se s pomočjo prijateljev otroci bolje razvijajo in spoznavajo, kdo so in kaj bi želeli biti. Izbira prijateljev v otroštvu je praviloma generacijska, veliko težje pa je pridobljeno prijateljstvo ohraniti in razvijati.

Današnja slikanica govori o dveh velikih prijateljicah, lisici Eli in štorklji Lini. Ustvarila sta jo italijanska avtorja Zak Baldisserotto in ilustratorka Eleonora De Pieri. Kot vsi prijatelji bi tudi Eli in Lina radi počeli vse skupaj. Pa nastane problem, saj sta kljub temu, da sta prijateljici, povsem različni. Eli je odlična kuharica – kot bi mignil, pripravi okusne jedi, še posebej sladice. Lini pa kuharija ne gre od rok, vse se ji prismodi, ali pa ni užitno.  Ker nista obe enako uživali v kuhi, sta se odločili, da bosta poskusili z vezenjem in kvačkanjem. Tu je bilo prav obratno, Lini je šlo odlično od rok, Eli pa nikakor. Ali bosta prijateljici le našli kaj, da bi lahko sodelovali in to počeli skupaj, izveste, ko boste slikanico prebrali.

Prijateljstvo ne pomeni, da morate biti enako spretni in vas morajo zanimati enake stvari. Prijateljstvo je lahko uspešno in zanimivo tudi takrat, ko temu ni tako, le najti je potrebno nekaj, kar je za vse zanimivo.  Upamo, da bo to pri vas prav branje in dobri prijatelji se imajo zelo lepo, ko se pogovarjajo o knjigah, ki so jih prebrali in jih bodo še prebrali. Knjižnica Kočevje je spet odprta na običajen način in knjige čakajo na bralce.

Budni volk

Spanje potrebujemo vsi, v tem času si obnovimo moči, tako fizične kot intelektualne. Še posebej je  pomembno za otroke, saj vpliva na njihovo dobro počutje in zdravo odraščanje. Za dober spanec si moramo ustvariti biološko uro, ritem, ki nam pomaga zaspati. Če se odpravimo prepozno, telo začne ustvarjati kortizol, hormon, ki nas ohranja budne in je tudi krivec za pogosto nočno prebujanje.  

Težava s spanjem je tema današnje slikanice, ki jo je napisala angleška avtorica Georgiana Deutsch. Glavni junak je volk, ki tokrat ni hudoben, temveč simpatičen in prijazen in zato ima veliko prijateljev. Pesti pa ga ena velika težava, ko v gozdu napoči čas za spanje, volk ne more zaspati. Poskuša vsemogoče, da bi zaspal, a neuspešno. Ugotovi, da se je spanec skril in se loti iskanja. Zvesti prijatelji, mu, kljub temu, da so zeeelo zaspani, pomagajo. Na srečo na drevesu opazijo modro sovo. Ta jim pove, da spanca ni potrebno iskati, spanec jih bo našel sam. »Ampak šele ko boste utrujeni in mirni in se boste počutili varne. Kot takrat, kadar poslušate pravljico za lahko noč.«. In jim bere lepo pravljico, ki uspava tudi volka.

Pred dvema letoma nas je neprijetno presenetil podatek iz slovenske raziskave »Knjige in bralci«, kjer so ugotavljali, da v Sloveniji vedno manj beremo otrokom in to primerjali s podobno raziskavo na Norveškem, kjer je tovrstnega branja veliko več in raziskave kažejo na naraščanje.Vse pohvale tistim, ki svojim otrokom pred spanjem redno berejo in prošnja vsem tistim, ki tega ne počnejo redno ali jim rajši predvajajo risanko, da spremenijo svoje navade. Knjižnica Kočevje ima bogato zbirko knjig za otroke in vedno ste dobrodošli, da si katero izposodite.

Ušesa kot metulji

Vsi otroci so si med seboj različni in prav je tako. Pogosto se zgodi, da otroke moti drugačnost, zelo radi se iz takšnih otrok norčujejo, jih zasmehujejo ali omalovažujejo. Avtorice in avtorji otroške literature pogosto prikazujejo svoje junakinje in junake prav takšne, drugačne, posebne, a zaradi tega niso nič manj prisrčni in dobri. Spomnimo se samo verjetno vsem znane Pike Nogavičke.

Današnja slikanica španske avtorice Luise Aguilar z naslovom Ušesa kot metulji govori o punčki Megi. Megi ima zelo velika ušesa in zato se ji sošolke in sošolci posmehujejo. Ko vpraša mamo, ali ima res velika ušesa, ji ta odgovori, da ima metuljem podobna ušesa, ki »plapolajo okoli glave in vse grde stvari obarvajo s čudovitimi barvami.« Ta misel ji pomaga, da se ubrani tistih otrok, ki se posmehujejo še njenim lasem in obleki. Tako kot Piko Nogavičko jo takšno vedenje naredi močnejšo in odgovornejšo. Zanimive ilustracije Andreja Nevesa samo še poudarijo osnovno misel slikanice – norčevanje iz drugih je grdo in moramo se mu upreti.

Lepa misel, prava za te praznike, spoštujmo drugačnost, ne norčujmo se iz drugih, saj to kaže samo na našoslabo vzgojo in še slabši značaj. 

Prodajalec sreče

Sreča je nedvomno med najbolj želenimi pojmi v vsakem jeziku, družbi ali civilizaciji. Obstajajo številne opredelitve sreče, saj jo vsaka filozofija, ideologija ali vera poskuša opredeliti na svoj način.  Zelo pomembno je, da otrokom že zgodaj poskušamo razložiti in pojasniti tudi abstraktne in neotipljive pojme. Lepo je, da začnemo prav s srečo.

Današnjo slikanico z naslovom Prodajalec sreče sta ustvarila italijanska avtorja – pisec Davide Cali in ilustrator Marco Soma.  Prodajalec sreče je prebrisani Golob, ki drugim pticam prodaja srečo v pločevinkah, velikih, majhnih in v družinskih paketih. Občasno se pripelje s svojim starim kombijem in nikoli mu ne manjka kupcev – saj, kdo si pa ne bi želel malo sreče. Motivi za nakup sreče so različni, nekateri pa so pripravljeni plačati zadnji denar za vsaj eno pločevinko. Tako stara gospa Taščica kupi majhno pločevinko sreče za svoje vnuke. Nikoli ne ve, kaj jim naj podari, saj imajo že čisto vse, ubogi otroci. Verjetno ni potrebno napisati, da so pločevinke v resnici prazne, le da kupci tega ne vedo.

Zelo dobro vemo, da denar ne more kupiti sreče in da veliko denarja ne pomeni tudi veliko srečo, četudi nekateri vseeno temu verjamejo in se nesmiselno ženejo za njim. Starejši se še spomnimo, ko nas je »partijski ideolog«, pred več kot štirimi desetletji preroško in pravilno opozoril, da nam sreče ne more dati niti država, niti sistem in ne politična stranka, ampak si srečo vsak ustvari sam. Prav je, da se o tem pogovorimo z otroci.

Ovčka Lučka

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. Korenine praznika segajo še globlje v preteklost, pred krščanstvom, ko je šlo za praznovanje prihoda pomladi, saj se Veliko noč praznuje na prvo nedeljo, po prvi pomladni polni luni.

Današnjo slikanico sta ustvarili dve češki avtorici Rachel Bicova in Ilona Komarkova ter v njej uporabili svetopisemsko zgodbo izgubljene ovčke. Glavna junakinja je majhna ovčka Lučka. Rada se je pasla na trati, najbolj pa ji je šel v slast regrat. Lučka je bila del velike črede, za katere je skrbel prijazni in dobri pastir. Vsako noč, pred spanjem, jih je preštel, da bi se prepričal, če so se vse vrnile domov. Vsako jutro jih je tudi posvaril, naj se nobena ne oddaljuje od črede, saj bi jih lahko napadel volk ali pa bi padle v brezno. Lepega dne je Lučko premamil hrustljavi regrat, oddaljila se je od črede in kmalu ugotovila, da je imel še kako prav pastir, ko jih je opozarjal. Brez strahu, zveni grozno, vendar se zgodbica konča srečno. Kot vedno, pastir pred spanjem ovce prešteje in ko ugotovi, da Lučke ni, jo gre iskat.  

Velika noč, ali kot ji v naših krajih rečemo »Vezem«, otrokom ostane v spominu po obilici dobrot, ki jih takrat pripravimo. V teh lahko uživamo prav vsi. Nauk današnje slikanice je  enak, tako za verujoče, kot za tiste, ki niso. Ubogati je potrebno dobre nasvete, da se nam ne zgodi nesreča.      

Kkkmalu bom praznoval rojstni dan

Za otroke, še posebej v skupini, je značilno, da odklanjajo drugačnost. To pomeni, da lahko izolirajo sovrstnike, ki kakorkoli odstopajo od večine. S takim obnašanjem se srečujejo tudi vzgojiteljice v vrtcu, saj morajo poskrbeti, da zaradi pomanjkljive vzgoje in predsodkov med otroci ne bi prihajalo do odklonilnega odnosa.

Vrtci so zopet odprli svoja vrata in zato je današnja slikanica kot naročena za ta čas. Poučno, resnično zgodbo je napisala priznana slovenska avtorica Helena Kraljič, odlične ilustracije pa je prispevala Maja Lubi. Glavni junak je Simon, prijazen fant, ki ima veliko težavo. Močno jeclja, kar pri drugih otrocih v vrtcu vzbuja nelagodje in zato se mu izogibajo. Vemo, da je jecljanje govorno-jezikovna motnja, ki se največkrat pojavi pri predšolskih otrocih. Zaradi tega imajo otroci lahko tudi psihološke in socialne posledice. Simon ima srečo, saj ima skrbne starše, ki se trudijo, da bi s pomočjo logopedinje njegovo težavo odpravili. Vzgojiteljica Jelka je strokovna in skrbna, in ve, kako ravnati, predvsem zaradi odziva ostalih v skupini. Kakšno vlogo bo imela psička Pika, ki jo starši podarijo Simonu za rojstni dan, pa boste izvedeli, ko slikanico preberete…

Slikanica z naslovom Kkkmalu bom praznoval rojstni dan, je zagotovo odličen primer poučne slikanice in po njej bodo radi segali starši, vzgojitelji in otroci. Še pomembneje je, da jo preberejo tudi starši otrok, ki na srečo nimajo težav z govorom, da bodo lahko otroke pripravili na strpnost do tistih, ki jih žal imajo. Opozorili bi še na spremno besedilo priznane slovenske logopedinje Vlaste Podbrežnik, ki je tudi zaznala kvaliteto in pomen te slikanice.

Fant, krt, lisica in konj

Družbena omrežja so fenomen današnjega časa in predmet stalnih razprav, še posebej v klasičnih medijih. Včasih se nam zdi, da imamo množico strokovnjakov za to področje, drugič pa spet, da svoja modrovanja ponuja praktično vsak, ki ima pet minut časa. Slišimo samo o negativnih plateh družabnih omrežij in o nevarnosti, ki tam prežijo na otroke in mladino. Toda ali je res tako? Zato bi si sedaj pogledali tudi manj znan, svetlejši primer. Kako lahko s pomočjo družabnih medijev nastane čudovita slikanica.

Fant, krt, lisica in konj je prav posebna knjiga znanega britanskega ilustratorja Charlieja Mackesya, ki jo težko primerjamo s katerokoli, ki jo poznamo. Svojo pot je začela na družbenih omrežjih, nastajala je v obliki kratkih instagram objav. Bile so tako zanimive, da so jim ljudje začeli slediti. In tako je nastala slikanica, ki je kmalu postala je svetovna uspešnica, prevedena je v številne jezike, prejela je vsemogoče nagrade in bila prodana v milijon in pol izvodih. Glavni junaki so: radovedni fant ter njegovi prijatelji krt, lisica in konj. Vsak udeleženec razmišlja po svoje, deli nam humorne nasvete in življenjske modrosti. Sicer potujejo, vendar je potovanje pomembnejše od cilja. »Kaj želiš biti, ko boš odrastel?« Vpraša krt fanta, ko se srečata. »Prijazen«, je odvrnil fant. Vsak dialog je zanimiv in globokoumen in vsaka prebrana ali pregledana stran nas navdahne in obogati. Risbe so večinoma črno-bele, le redke so barvne,  besedilo je natisnjeno v pisanih črkah. Knjiga, za katero lahko v resnici rečemo, da je primerna za vse generacije, od otrok, ki so se komaj naučili pisati črke.  

Družabna omrežja sama po sebi niso kriva za vse slabo, kar se lahko preko njih zgodi. Krivi so ljudje in njihova zloba, nesramnost in egoizem. Tisti, ki verjamemo v vrednote , smo dolžni narediti vse, jim poskusiti pomagati, ali pa jih ignorirati. Dobre knjige, zgodbe, ki jih otroci poslušajo in pozneje sami berejo, že v najzgodnejših letih usmerjajo in učijo. Tako kot je to rekel fant v slikanici, da postanejo in ostanejo prijazni ljudje.

Kako se je sovica znebila žalosti

COBISS je sistem za podporo knjižničnega poslovanja, ki ga uporabljajo vse knjižnice v Sloveniji, ki opravljajo javno službo. Zaposleni v knjižnicah, lahko natančno in enostavno opravljajo svoje delo – nabavo, obdelavo, izposojo in hranjenje knjižničnega gradiva. Tudi vi, dragi bralci in uporabniki, si lahko s pomočjo COBISSa rezervirate, podaljšate in preverite seznam gradiva, ki ste ga imeli v preteklosti. Če želimo izvedeti več, si lahko ogledamo zanimive podatke o knjigah in njihovih avtorjih. Na osnovi podatkov o izposoji knjig v spošnih knjižnicah, iz COBISSa, avtorji dobijo knjižnično nadomestilo, torej denarno podporo.

Avtorica današnje slikanice Mojiceja Podgoršek – Bonte je po podatkih iz COBISSa, po številu izposoj na devetem mestu in prva med avtorji slikanic. Današnja z naslovom, Kako se je sovica znebila žalosti je odličen primer, zakaj so njene slikanice tako priljubljene. Otrokom približa zahtevno tematiko – žalost. Glavna junakinja je sovica, ki je že nekaj dni zelo žalostna. Druge živali jo poskušajo razveseliti, kakor najbolje znajo, a neuspešno. »V smeh je ni spravil niti polh, ki je spuščal takšne vetrove, da je celo gosenice pometalo z dreves.« Na srečo je priletela muha enodnevnica, katere hrana so prav žalostne misli in vse sovičine žalostinke so končale v njenem trebuščku…

Žalost je eno najmočnejših čustev pri človeku, običajno jo opredelimo kot nasprotje veselju. Žalostni smo lahko iz različnih razlogov, običajno gre za posledico izgube, lahko pa izvira iz dogodkov, ki se nas močno dotaknejo. Lepo je vedeti, da imamo za to rešitev, saj moramo, ko smo žalostni, samo poiskati muho enodnevnico in žalosti ne bo več.

Pod snežno odejo

Sneg in nizke temperature sta nas opozorila, da zime še ni konec.  Zato je prav, da pomislimo na to, kako živali v naravi preživijo zimski čas, ko je hrane malo in okolje bolj kruto.

Današnjo knjižico je napisala ameriška avtorica Melissa Stewart. Specializirala se je za otroške poučne knjige. Napisala je že neverjetnih 180 poučnih knjig, ki so prevedene v svetovne jezike. Današnja slikanica z naslovom Pod snežno odejo opisuje kako različne živali prezimijo in kako živahno je v resnici pod snežno odejo. Zgodbice ne govorijo le o živalih, ki jih vsi poznamo, posebej na Kočevskem, kot so medvedi, ki zimo prespijo.  Tu so zgodbe številnih različnih živali, na marsikatero niti ne pomislimo, za nekatere bi želeli, da jih ne bi pogosto srečevali. Pomislimo samo na voluharje, nočno moro vsakega vrtičkarja. »Svoje dneve preživljajo s kopanjem snežnih predorov, ko naletijo na mlado drevo, si postrežejo z njegovim lubjem.« Tudi bobri se zadržujejo znotraj svojega domovanja  v vodi, a ko postanejo lačni, je lubje njihova hrana. To, da so pozimi večkrat lačni, zadnja leta opažamo prebivalci ob Kolpi, saj ljubijo mlada sadna drevesa. Ribe, žabe, želve, močeradi in še mnoge druge vodne živali so bolj mirne. Zakopane v blato ali skrite pod skalami, čakajo na pomlad.

Na prihod pomladi z veseljem čakamo tudi mi. Kar malo smo se naveličali zime in mraza. Ko čutimo, da so sončni žarki vse toplejši in tudi vsak dan je malce daljši, trava postaja bolj zelena in zacvetijo prve pomladne rože, vemo, da je pomlad tu!

Debela pekovka

Z marmelado pripravljeno pecivo iz kvašenega testa, ocvrtega v olju, je enostaven opis krofa. Toda krof je veliko več, saj je pri nas v Sloveniji simbol pusta in pričakovanja pomladi. Verjetno ni nikogar med nami, ki ne bi v tem tednu segel po tej odlični sladici.

Glavna tema današnje slikanice so prav krofi. Ustvaril jo je priznani slovenski avtor Peter Svetina, humorne ilustracije je prispeval Peter Škerl. Vemo, da imajo junaki slikanic lastnosti, ki niso preslikava resničnosti, ampak njen približek. V tej zgodbi, ki se dogaja na železniški postaji, se je to zgodilo ljudem.  Pekovka Margot je delala najboljše krofe v mestu, ocvrla jih je v olju, v njih vbrizgala marelično marmelado in jih posula s sladkorjem. »Ljudje so prihajali k okencu in jih kupovali, sveže in slastne.« Imela pa je eno hudo slabost, oboževala je marelično marmelado. Čudežno. Ki je možno samo v pravljicah, je včasih zlezla v krof in polizala marmelado.  Vsake toliko se je kakšen kupec spraševal, kam je izginila marmelada iz njegovega krofa?  Velik ljubitelj krofov je bil tudi slikar Friderik.  Nekega dne si jih je zaželel. Pekovke pa nikjer, čakanja se je naveličal, pustil je denar na polici, vzel nekam težak krof in šel domov. Seveda, vzel je prav tistega, v katerem je bila Margot. Brez strahu, ni je snedel, saj bi bil to žalosten konec, ki ga slikanice ne poznajo. Lahko samo namignemo, da je ta pripetljaj v resnici začetek ljubezenske zgodbe.

V slastnih krofih ni ničesar drugega kot marmelada. Mogoče bi lahko skupaj z otroci zamesili testo in krofe sami spekli, lahko pa jih kupimo tiste najboljše, prav za vse, ki jih imamo radi. Samo paziti moramo, preden se lotimo branja kakšne knjige, da si dobro umijemo roke, saj so krofi mastni in bi knjigo lahko zamastili.

Lisjaček

Slikanice imajo poseben pomen v otroški literaturi in seveda tudi posebno mesto v knjižnicah. Strokovno bi rekli, da gre za knjige, kjer slike ilustrirajo besedilo in ga dodatno pojasnjujejo ter plemenitijo.  V prvi vrsti so namenjene otrokom, ki še ne znajo brati ali se branja šele učijo.

Današnja slikanica je prav posebna, lahko bi ji rekli kar biser med slikanicami, saj je veliko ilustracij in te so res izjemne. Zgodbico z naslovom Lisjaček sta ustvarila avtor Edward van de Vendel in ilustratorka Marije Tolman. Za svoje delo sta v svoji domovini Nizozemski prejela dve prestižni nagradi za otroško literaturo, tako za besedilo, kot za ilustracije. Glavni junak je mali Lisjaček na potepanju naokoli po naravi. Na poti, ko skuša uloviti vijoličnega metulja, doživi nenavadno nesrečo, pade in za nekaj časa zaspi. V sanjah se mu prikaže vse njegovo življenje, od časa, ko se je rodil, ko je bil še mladiček, nič večji od jabolka. Spominja se, kako raste, odrašča v krogu ljubeče družine, mame, očeta in sorojencev in kako se z njimi igra. Odkriva svet okoli sebe, uči se, kako živeti in preživeti v njem. »Ati pravi: »Radovednost je smrtna čednost«. Tega Lisjaček ne razume najbolje. Toda ata in mama vesta najbolje. Učita jih, kako deluje svet

Res prisrčna slikanica, ki jo boste zaradi čudovitih ilustracij, radi vzeli v roke tudi odrasli in ne samo otroci. Vsi se boste ob prebiranju in gledanju ilustracij lahko pogovarjali, kako pomembna je družina in skrb za otroke. Lisjaček to že ve in prav je, da se tega zavedamo tudi mi. 

Tudi Luka nosi masko

Ta teden se je  v večjem delu Slovenije zgodilo nekaj zelo pomembnega. Šolarji iz prve triade so znova lahko odšli v šolo in tega so bili zelo veseli. Prav tako so tudi najmlajši otroci odšli v vrtce. Žal, na Kočevskem zaradi odločitve, da smo del Jugovzhodne Slovenske regije, otrokom niso dovolili obiskovati pouka. Kljub našim željam, je nevarnost epidemije še vedno prisotna, zato se morajo tudi otroci zavedati, kako pomembni so ukrepi, ki nam pomagajo, da ostanemo zdravi.

Dva mlada avtorja, dijaka Jon Kanjir in Maša Črešnik sta združila moči in ustvarila prikupno slikanico z naslovom Tudi Luka nosi masko. V njej otrokom na razumljiv in zanimiv način opišeta, zakaj je potrebno, da tudi oni nosijo maske, četudi je to moteče. Glavni junak je Luka, ki ga pazi njegova babica. Babica je zamesila testo, Luka pa z modeli izdeluje piškote različnih oblik, ki jih bosta spekla v pečici. Ko Luka pogleda skozi okno, vidi odrasle in otroke, vsi nosijo maske in tega ne razume najbolj. Babica mu pojasni, kako in zakaj nas maske varujejo pred vdihavanjem škodljivih delcev, zaradi katerih lahko zbolimo. S tem ščitimo sebe in druge in tako mora biti, dokler je prisotna nevarnost nalezljivih bolezni.

Majhnim otrokom težje razložimo, kaj pomenita epidemija in nalezljiva bolezen.  V Knjižnici Kočevje zaradi nesrečne statistične regije, še vedno delujemo tako, da izposoja gradiva poteka  brez fizičnega stika. Trudimo se, da vam vse naročene knjige pripravimo in jih zložimo v vrečke, da jih lahko odnesete domov.

Najsvetlejša zvezda

Naše počutje ni vedno samo dobro, včasih je slabše, ker smo bolni ali žalostni ali nas je kaj razjezilo. Razpoloženje si poskusimo izboljšati sami, toda to ni lahko. Lažje in lepše je, kadar nam pomagajo naši najbližji ali naši prijatelji. To lahko naredijo z lepimi dejanji in s pravimi besedami. Tudi če se ne počutimo slabo, nam pozitivna misel izboljša že tako dober dan.   

Današnja slikanica je zgodbica o lepih mislih. Ustvarila jo je nizozemska avtorica in ilustratorka Daniëlle Schothorst in jo naslovila Najsvetlejša zvezda. Glavna junaka sta prijatelja psiček in lisjaček. Ponoči rada poslušata tihe nočne zvoke in gledata majhne lučke na nebu. Razpredata o tem, zakaj so ene večje in druge manjše. Pomislita, da je mogoče, da bolj rastejo, ker jim z Zemlje pošiljamo več lepih mislih. Odločita se, da bosta to preverila in si izbrala eno od zvezd ter ji pošiljala dobre misli. Zvezda je hitro postajala vse večja in večja in svetlejša kot velikanski sijoči diamant. Kaj se je zgodilo, ko je bilo lepih misli veliko, pa boste izvedeli, ko boste prebrali to lepo zgodbico s čudovitimi ilustracijami.

Tudi sami poskusite nameniti čim več lepih misli svojim najbližjim in drugim ljudem, ki vaše lepe misli potrebujejo ter si jih želijo. Kdo ve, morebiti se bodo tudi oni odzvali tako kot zvezda v slikanici, postajali bodo vse boljši in svetlejši. Lepe misli lahko spodbudijo tudi kvalitetne knjige, zato tudi tokrat prisrčno vabljeni v vašo Knjižnico Kočevje.

Kdo se boji zobozdravnikov?

Redno umivanje zob in skrb za ustno higieno je ena izmed najzgodnejših navad, ki jih privzgojimo otrokom. Starši in odrasli, prav je, da razložimo malčkom, zakaj je ustna higiena tako zelo pomembna. Usta so polna bakterij, ki se, če jih ne ustavimo, lahko širijo tudi po telesu in škodljivo vplivajo na naše zdravje. Žal samo umivanje zob ni dovolj, redno moramo preventivno obiskovati zobozdravnika in ne samo takrat, ko nas zobje že bolijo.

Za otroke vemo, da se obiska zobozdravnika, še posebej, če je to povezano z bolečino, ne veselijo prav posebno. Današnja slikanica, z naslovom Kdo se boji zobozdravnikov,  poskuša otrokom na zabaven način omiliti strah in nejevoljo, ki je vezana z obiskom pri zobozdravniku. Ustvaril jo je Ivan Mitevski, ki je znan po svojih zanimivih in zelo posebnih ilustracijah. Tudi tej slikanici dodajo poseben čar. Glavni junaki knjige so deklica Barbara in različne živali. Vsem je skupno eno, bojijo se zobozdravnikov. Toda, če se Barbara boji zobozdravnika zaradi svojih nekaj zobkov, kako je šele strah krokodila, ki jih ima desetkrat toliko in zato potrebuje tudi deset zobozdravnikov. Pa slona, ki ima dva okla, gromozanska zoba? Da ne omenjamo leva, mroža, kravo in druge živali, ki jim je obisk zobozdravnika še veliko hujša mora kot Barbari, saj imajo veliko število zob ali velike zobe.

Izjemno zabavna knjiga, kot nalašč za branje preden bomo morali obiskati zobozdravnika ali zobozdravnico. Seveda ne samo takrat, preberemo jo tudi zvečer, potem, ko smo si umili zobe, kar pa pomeni, da jo lahko preberemo prav vsak večer. Tako kot tudi druge odlične slikanice, ki si jih lahko izposodite v naši Knjižnici Kočevje. 

Koliko snežink je na nebu?

Pa smo ga dobili, prvi letošnji sneg. Sneg tvorijo snežinke, ki padajo iz oblakov in ustvarijo sneženo odejo. Narejene so iz molekul vode in tvorijo šesterokotne ledene kristale različnih vzorcev. Te se kot snežinke spustijo na zemljo. Ker so brezbarvne, se svetloba od njih odbije in ga vidimo kot belega. Nekoč smo mislili, da so vsi vzorci snežink različni, a zadnje raziskave, ki so bile narejene v Ameriki kažejo, da se, vendar redko, tudi ponovijo. To sicer ni pomembno, saj so kljub temu enkratne.

Mlada slovenska avtorica Živa Viviana Doria je v svoji slikanici z naslovom Koliko snežink je na nebu?  opisala prav snežinke, ki naletavajo na zemljo in ustvarjajo snežno odejo. Račja družina z otroci se sprehaja med sneženjem. Male račke zelo zanima, koliko snežink je v resnici, saj jih je težko prešteti. Na to ni enostavnega odgovora, saj vemo, da jih ni moč prešteti. Mogoče jih je pa toliko kot iglic na smreki, ali deteljic v travi, ali toliko, kot zvezd na nebu. Kaj menite, bo mami raci uspelo prešteti snežinke za svoje otroke?

Sneg je eden najlepših in najbolj zanimivih naravnih pojavov in prav otroci v njem najdejo številne igre in zabavo. Privoščimo si jo, uživajmo v snežnih radostih. Seveda, toplo oblečeni in na varen način. Zvečer pa, kot vedno pred spanjem, najdimo čas, da preberemo kakšno zgodbico ali knjigo.

Komu je medved spekel pecivo?

Prazniki, ki prihajajo, so dela prosti dnevi. In ker imamo nekaj več prostega časa, radi pripravimo zahtevnejše jedi in spečemo kaj slastnega. Ko se peče, se iz kuhinje širijo omamne vonjave, takšne, da je včasih kar težko počakati, da se sladke dobrote ohladijo in jih lahko okušamo.

Tudi v današnji slikanici pečejo pito, takšno najboljšo, iz jabolk, ki so zrasla na domačem vrtu ali sadovnjaku in so jih shranili prav za praznike. V slikanici, ki jo je ilustrirala in v rimah napisala slovenska avtorica Kaja Kramar, se priprave jabolčne pite loti medved. Zamesi testo, pripravi nadev in jo položi v pečico. Toda ne pozabimo, da je zima in kaj medvedi počnejo pozimi? Ker spi, ne sliši prijateljev, ki jih k hiši privabi čudovit vonj tople pite. Sprva mislijo, da jim medved noče odpreti, ker jim ne privošči rezine pite. Na srečo kmalu ugotovijo, da temu ni tako in skupaj preprečijo nesrečo, ki bi se lahko zgodila, če bi medveda pustili spati ob prižgani pečici.

Upamo, da ste v teh prazničnih dnevih spekli veliko okusnega peciva, pit in potic. Zelo pomembno je, da v pripravo aktivno vključimo tudi naše otroke, saj uživajo, ko nam lahko pomagajo v kuhinji. Koristno je, če spoznajo postopek priprave hrane, da bodo znali pripraviti okusne jedi, saj nič ne tekne tako kot dobro in z ljubeznijo pripravljena domača hrana. Enako je z branjem, če se ga navadimo in v njem uživamo v mladih letih, bomo enako z veseljem brali tudi, ko bomo starejši. V letu, ki prihaja, vam želimo vse dobro, vaša Knjižnica Kočevje!

Zajčkov bralni krožek

Leto 2020 se počasi poslavlja. Zagotovo si ga bomo zapomnili po spremembah in ko že kaže, da se bodo stvari uravnotežile, se zgodi nasprotno. Prav vsi samo se morali prilagoditi razmeram, ki so bistveno drugačne od tistih, na katere smo bili navajeni. Tudi v naši knjižnici smo se morali prilagajati, upoštevati vse ukrepe in istočasno ostati z vami, dragi bralci, člani in uporabniki naših storitev. Upamo, da nam je to uspelo, četudi se zavedamo, da nismo mogli narediti vsega, kar bi lahko naredili v običajnih razmerah.

Knjižnice so pogosto prizorišče različnih zgodb v slikanicah, saj se avtorice in avtorji zavedajo, kako pomembne so za razvoj bralne kulture in s tem tudi za branje njihovih knjig. Zajčkov bralni krožek je prvenec mlade ameriške avtorice Annie Silvestro in je bil kmalu preveden v mnoge jezike. Glavni junak je zajček, ki obožuje knjige. Redno posluša knjižničarko, ki pred knjižnico glasno bere otrokom in ob tem neizmerno uživa. Toda poletja je konec, prihaja zima in branja pred knjižnico ni več. Obupan se odloči, da se bo ponoči vtihotapil v knjižnico in tam bral svoje najljubše knjige. Svojo skrivnost zaupa tudi prijateljem in tako se zajček, medved, ježevec in druge živali podajo na nočno branje v knjižnici. Toda, to ne ostane neopaženo, nek večer jih zaloti knjižničarka. Vsi so prestrašeni, saj vedo, da tega ne bi smeli početi. Ker vemo, da imajo knjižničarke zelo rade tiste, ki veliko berejo, lahko predvidevamo, da se živalicam zagotovo ne bo zgodilo kaj hudega …

Vam seveda ni treba, tako kot zajčku in prijateljem, ponoči v knjižnico. Po nasvetu knjižničarke so se zajček in prijatelji, vpisali v knjižnico, dobili brezplačno izkaznico, tako kot vi otroci, in si izposodili vse te lepe zgodbice. Čas je primeren, v stanovanjih diši po raznih dobrotah in z dobrimi zgodbami popestrimo ta praznični dan.

Zimski dremež

Zima je že tu, vreme je mrzlo in megleno, celo sneg smo dobili, vsaj za nekaj časa. Zaradi naših tehničnih izumov in znanja imamo veliko možnosti prilagajanja spremenjenim vremenskim pogojem in nas prihod zime ne prizadene toliko kot naravo, še posebej živali. Ptice na primer, v času zime odidejo v bolj prijazne, tople kraje. Druge živali tega ne morejo, zato se pogosto ubranijo mrazu in pomanjkanju hrane tako, da enostavno zaspijo. Temu pojavu rečemo zimsko spanje ali hibernacija.

Tudi v slikanicah velikokrat opisujejo zimsko spanje in nič čudnega ni, da v takšnih najpogosteje nastopajo medvedi. Ameriška avtorica Katy Hudson izbere za glavno junakinjo svoje slikanice dokaj neobičajno žival, želvo. Prišla je zima in želva postaja zaspana, zato išče mirni prostor, kjer bo lahko prespala. Vztrajno zavrača vsa prijazna povabila svojih prijateljev, naj se jim pridruži pri kakšni zimski dejavnosti. Vsem odgovori enako: »Rada bi zaspala, želve ne maramo zime«. Prijatelje zanima zakaj, a ona enostavno odvrne, da tako pač je in se spet odpravi na iskanje ustreznega prostora. Končno le pride na vrh zasneženega hriba, kjer kot naročeno, najde lepo leseno desko, skrito za majhnim drevesom. Kaj se bo zgodilo, ko odkrije, da so njen izbrani prostor za spanje sani, boste izvedeli, ko  slikanico preberete…    

Zgodbica nam ne pove samo tega, da želve pozimi spijo. Sporočilo je veliko bolj zapleteno, predvsem pa nam pove, da ne smemo biti sužnji navad in vztrajati pri njih. Branje je gotovo ena lepših navad, a vemo, da si jo nekateri otroci težko pridobijo in neradi berejo. Neštetokrat smo že opozarjali na pomen branja za duševni in intelektualni razvoj. Uporabimo čas, ko ni šolskega pouka in je vreme neprivlačno, da otroke spodbudimo, da si to lepo navado pridobijo. Knjižnica Kočevje je ves čas epidemije odprta in vam bomo, s svojim skrbnim izborom kvalitetnih slikanic in knjig za otroke, radi stali ob strani.

December je za Knjižnico Kočevje še posebej prazničen, prinesel nam je kar nekaj pohval. Namen spodbujanja branja v Knjižnici Kočevje s projektom, »DOGODIVŠČINA MEDVEDKA BERIJA« je zasedel 2. mesto s strani ZDRUŽENJA SPLOŠNIH KNJIŽNIC SLOVENIJE za NAJBOLJŠI PROJEKT na področju storitev za uporabnike. Naša OBČINA KOČEVJE pa je prvič prejela naziv  »BRANJU PRIJAZNA OBČINA«. Na to smo lahko ponosni, saj smo k temu prispevali vsi, predvsem pa vi – BRALCI.

Tudi pošasti pospravljajo

Te dni, ko so otroci veliko doma in ne hodijo v šolo in ne v vrtec, so pravzaprav precej naporni. So živahni, radi se igrajo, seveda potem, ko opravijo šolske in druge obveznosti. Toda tudi igranje ni brez obveznosti, saj vemo, da je potrebno po končani igri igrače pospraviti.

Današnja slikanica mlade italijanske avtorice Jessice Martinello je pravo branje za te dni, saj na izviren način obravnava problematiko pospravljanja igrač. Glavni junak je Filbert, mala  kosmata in nagajiva pošast. Ni poreden ali nasilen, je pa izjemno radoveden, rad se zabava z opazovanjem otrok. Nekega dne skozi okno opazuje Anžeta, ki je po igri pospravljal igrače v omaro in slikanice na polico. Filberta je neznansko zanimalo, zakaj to počne, saj še nikoli v življenju ni videl otroka, ki bi tako vneto pospravljal. Anže mu pove, da jih pospravlja zaradi Goltača igrač, pošastne nenasitne vreče, ki nepospravljene igrače pogoltne za vedno. Ne prizanaša celo odraslim, tudi njim pobere vse, kar ni pospravljeno. Filberta stisne pri srcu, tudi sam ima doma vse razmetano! Kaj bo storil, pa boste izvedeli, ko slikanico preberete…

Pospravljanja igrač po igri se je potrebno navaditi in sedaj imamo pravo priložnost za to.  Avtorica je napisala še eno zanimivo slikanico Tudi pošasti si umivajo zobe, ki opozarja na še eno pomembno navado naših otrok, ki jo morajo osvojiti. Obe slikanici in še marsikatero drugo prav tako poučno, a hkrati zabavno, z lepimi ilustracijami, si lahko izposodite v Knjižnici Kočevje, kjer vas čakamo knjižničarke in za vas pripravljamo nove knjige. 

Iz knjige: “»Ne! Ne! Prosim! Ne pojej mojih igrač! Vse, kar leži po tleh bom pospravil. Obljubim In tako sem spoznal Anžeta.”

Ko pride zima

Nizke temperature pod lediščem in jutranje ivje nam sporočata, da prihaja zima. Za zimski letni čas   je značilno, da narava počiva, na zemljo pa namesto dežnih kapljic naletavajo snežinke.  Zaradi nizkih temperatur se držimo doma in če že moramo ven, se toplo oblečemo. In vendar nam tudi zima nudi obilo raznovrstnih iger na snegu in ledu. Poglejmo, kako živali doživljajo ta letni čas!

Današnjo slikanico »Ko pride zima« je ustvaril švedski avtor Per Gustavsson, ki jo je tudi ilustriral. Glavni junak je zajček. Zajček živi mirno vsakdanje življenje, najrajši čisti plevel s svoje njive s korenčkom. Pesti ga velik strah zaradi lisjaka, ki si ga želi na vsak način ujeti. Korenje spravi v shrambo in to še pravi čas, kajti zunaj se je ohladilo in padel je sneg. To ga jezi, toda še bolj ga jezi spremenjena barva njegovega kožuščka. Postal je namreč bel, kar se mu zdi zelo grdo. Medved, ki ga nehote zbudi iz spanca, mu razloži, da se je spremembam treba privaditi, jih sprejeti, tako postanejo koristne. Zajec ga razume šele takrat, ko mu bel kožuh pomaga postati neviden, lačnemu lisjaku. Nov bel kožuh se mu zdi čisto v redu, še bolj mu je všeč kot stari, rjavi…

Tudi ljudje ne maramo vedno sprememb, četudi nam polepšajo življenje. Ukrepe proti širjenju  koronavirusa, kar težko sprejemamo, saj spreminjajo življenje, kot smo ga bili vajeni. Ampak, vsaj nekaj je ostalo po starem. Vaša Knjižnica Kočevje je odprta vsak dan, razen nedelje in tam vas čakajo knjige, ki jih morate prebrati.

Ker sem imel učitelja

Epidemija, ki je bila razglašena zaradi širjenja koronavirusa, je zahtevala velike in pogosto tudi hitre spremembe na vseh področjih našega življenja. Največje spremembe so doletele prav osnovnošolce, še posebej prvo triado. Tudi za učiteljice in učitelje so to veliki izzivi, na katere so morali pripraviti.

Ameriški avtor Kobi Yamada je s pomočjo prijetnih ilustracij Natalie Rusell ustvaril slikanico s pomenljivim naslovom Ker sem imel učitelja. Na izviren način na vsaki strani napiše dobro lastnost, oziroma prednost, ki jo imamo v življenju, ker smo imeli dobrega učitelja. Najboljše, da kakšno kar povemo! »Odkril sem, da zmorem precej več, kot sem mislil, da lahko«, je lepa spodbuda za uspešno življenje. »Ker sem imel učitelja, sem spoznal, da sem lahko pameten na različne načine«, in »Ker sem imel vas, sem se naučil verjeti vase,« so dobra načela za zdravo samopodobo.

Ker se je šolski pouk tako celovito spremenil, smo vsi, še posebej starši, začeli bolj ceniti delo učiteljic in učiteljev. Res lahko s pomočjo sodobne informacijske tehnologije veliko naredimo doma, a nič ne more nadomestiti pristnega osebnega stika, ki ga vzpostavimo z učitelji in seveda s svojimi sošolci. Malce jih nadomestijo tudi dobre knjige, zato vabljeni v Knjižnico Kočevje, ki ves čas nemoteno deluje v skladu s pravili, ki veljajo v tem času.

Štefkov poseben dan

Štefkov poseben dan: Ellen Delange: 9789619496770: Otroške knjige | Emka.si

Otroci so po naravi radovedni. Njihova radovednost skupaj z domišljijo in učenjem predstavlja dobro osnovo za otrokov razvoj in posledično odraščane v odgovornega in uspešnega odraslega človeka. Radovednost širše pomeni pogled izven okvirjev, v katerem človek vsakodnevno biva in deluje. Zato so upravičeni ukrepi, ki nas omejujejo na naše »dvorišče«, tako neprijetni.

Pri današnji slikanici sta združili moči avtorici, zgodbo je napisala Nizozemka, ki živi v Kanadi, Ellen DeLange in poljska ilustratorka Malgorzata Zajac. To mednarodno sodelovanje je bilo uspešno, nastala je slikanica z res lepimi ilustracijami, primerna za majhne otroke, pa  tudi za tiste, ki že znajo brati. Glavni junak je Štefko. Štefko je osliček, žival, ki se zelo redko pojavlja v zgodbah in še redkeje v glavni vlogi. Kdo ve zakaj, mogoče zato, ker se nam zdi, neupravičeno, trmast in omejen? Štefko v slikanici zagotovo ni takšen. Je predvsem zelo prijazen, zato ga imajo vse živali na domači kmetiji zelo rade. Je tudi malce zapečkarja, saj še nikoli ni zapustil domače kmetije. Toda nekega dne opazi, da so vrata ograje ostala odprta. To ga premami in odpravi se v raziskovanje sveta. Spozna, da je svet izven kmetije zanimiv in razburljiv.

Iz knjige: »Čudovito je raziskovati nove kraje. Še lepše pa se je vrniti domov«, pove svojim prijateljem.

Kot veste, Knjižnica Kočevje v teh časih deluje malo drugače, vendar vedno lahko dobite knjige, ki jih želite. Otroci vseeno pojdite čim več v naravo, saj imamo na Kočevskem srečo, da je do nje le nekaj korakov. Ko bo gibanje sproščeno, si boste lahko privoščili tudi kakšno posebno dogodivščino, na primer ježa na osličku ob reki Kolpi v Kostelu. Oslički so namreč zelo prijazne živali in se lepo razumejo z otroci, zato je tako prijetno v njihovi družbi.

O fantu, ki je lepo pozdravljal

Odrasli vemo, da se olike naučimo že zelo majhni in ko postanemo starši, prenesemo to vedenje na naše otroke. Prava osvežitev je srečati ljudi, ki se lepo vedejo, na tak način pokažejo obzirnost in vljudnost do ostalih.  Z lepim vedenjem izražamo spoštovanje, razumevanje in sočutje, ki je bistveno za normalno sobivanje v vsaki družbi. Otroke učimo lepega vedenja zato, da bodo boljše in srečnejše živeli.

Današnja zgodba z naslovom O fantu, ki je lepo pozdravljal je prava knjižna poslastica, saj sta združila moči velikana, pisatelj Slavko Pregl in ilustrator in stripar Marjan Manček. To slikanico je založila naša najstarejša založba knjig za otroke in mladino, Mladinska knjiga. Deček po imenu Taras počitnikuje pri dedku v manjšem mestu na slovenski obali. Nekega dne se odpravi na sprehod. Četudi je mesto lepo, se mu zdijo ljudje neprijazni in vse preveč zaposleni s svojim delom. Taras je prijazen fant in to ga zmoti. Na srečo je njegov dedek moder in razumevajoč mož, nauči ga nekaj, česar ga starši in šola niso. Če hočeš, da so ljudje prijaznejši do tebe, se moraš do njih tudi ti lepo obnašati. Osnovno pravilo olike je, da lepo pozdraviš, mar ne? Ko se je Taras naslednjič odpravil v mesto, so ob njegovem prijaznem pozdravu vsi postali čisto drugačni.

Samo ugibamo lahko … ali je pisatelj to zgodbo napisal na osnovi lastnih izkušenj? Starši, ta čas, ko smo doma, je tudi čas za dobro knjigo in za učenje. Pa ne samo obvezno šolsko učenje, ampak tisto širše, kamor sodi tudi olika. Saj veste, niso stari starši tisti, ki otroke vzgajajo in učijo lepega vedenja, četudi včasih to počno …

Bonton gospe Malice   

Veliko govorimo in beremo o zdravi prehrani. Nekdo je nekje zapisal, da kolikor je ljudi, toliko je prepričanj o tem, kaj in koliko bi morali jesti, da bomo dobrega zdravja in posledično tudi dolgo živeli. Vsi imamo svoje priljubljene jedi in tudi tiste manj priljubljene, oziroma take, ki jih sploh ne jemo. Odnos do hrane se izoblikuje zelo zgodaj, v resnici že pri majhnih otrocih. Moramo biti še posebej pozorni, da našim malčkom pripravljamo zdrave obroke že pri začetnem uvajanju.

Današnja slikanica nas uči prav to: kako otrokom približati zdrav odnos do hrane in na nevsiljiv način ponuditi polnovredno hrano. Napisala jo je slovenska  avtorica Mojiceja Podgoršek (Bonte) v sodelovanju z ilustratorko Nino Naliny Meglič. Glavna junakinja je gospa Malica, ki vsak dan obišče otroke. Prinese jim kruh, sir, korenček in limonado. Otroci se žal nad takimi obroki spakujejo in s hrano grdo ravnajo. Gospe Malici to ni prav, zato je »razmišljala o tem, kaj naj stori, da bodo otroci veseli hrane, ki jim jo je prinesla.« Na srečo se spomni pravljične vile, ki ji z veseljem priskoči na pomoč. Kako, pa boste izvedeli, ko slikanico preberete. Povemo vam le to, da bodo ukrepi uspešni.

Nasvete iz slikanice lahko uporabite tudi doma, saj vemo, da težko prepričamo naše otroke, da bi namesto sladkarij in prigrizkov pojedli tudi kaj zdravega in za telo koristnega, na primer sadje in zelenjavo. V teh časih, ko smo več doma, je tudi odličen čas, da z otroki poiščemo sestavine in kaj okusnega in zdravega skuhamo. To slikanico si lahko izposodite v naši knjižnici, seveda ob upoštevanju pravil zaradi širitve koronavirusa malo drugače.

Gradivo lahko naročite preko aplikacije COBISS+ (Moja knjižnica) in mCOBISS, preko e-maila za naročanjenarocilo.knjiznicakocevje@gmail.com in po telefonu na: 01 893 13 20 ali 040 612 080.

Nezemljančki na Mlečni cesti

Ali smo v vesolju sami, je vprašane, ki si ga radi zastavimo, četudi vemo, da nanj nimamo zanesljivega odgovora. Ko se ponoči zazremo v jasno nebo in vidimo množico zvezd, pomislimo, ali je tam zgoraj nekdo, ki mogoče prav ta trenutek gleda v nebo in se sprašuje podobno. Prav je, če se od časa do časa spomnimo, da nismo središče vesolja, in da se morebitni inteligentni prebivalci na oddaljenih planetih tudi sprašujejo o tem, ali so v vesolju sami… Zaenkrat so razdalje za našo civilizacijo prezahtevne. V bodočnosti bo verjetno drugače.

Današnja slikanica, ki jo je napisala, ilustrirala ter izdala priznana slovenska avtorica za otroke Julia Doria, nam predstavi pet majhnih radovednih nezemljančkov. Niso od daleč, v kakšnem drugem osončju, temveč kar blizu, živijo na eni od Jupitrovih lun, ki se imenuje Evropa. Radi hodijo na učne izlete in pot jih zanese tudi k nam na Zemljo. Kakšno naključje, prav k nam v Slovenijo, torej v Evropo. Srečajo tudi prebivalce Zemlje, ki pa ne kažejo pretiranega zanimanja za obiskovalce iz vesolja, saj menijo, da gre le za nenavadno oblečene cirkusante. Nič hudega, naši obiskovalci zaradi tega niso prav nič užaljeni. Iz njihovega pogovarjanja pa izvemo veliko o vesolju, planetih in drugih osončjih.

Iz knjige: “Mimi, Pipi, Bibi, Kiki in Žiži so skoraj istočasno odvrnili, da prihajajo iz Evrope. »Tudi jaz sem iz Evrope! Ampak vseeno izgledate malo čudno,« je odvrnil Zemljan. Nezemljančki so se močno zabavali: »Dragi Zemljan, tudi ti izgledaš malo čudno. Prihajamo iz Jupitrove Lune Evropa, ne iz tvoje Evrope!«”

Malo možnosti je, da boste tudi vi, ob kakšnem običajnem dnevnem opravilu, kar tako, nepričakovano, srečali nezemljančke. Mogoče jih tudi sploh ni in je tudi ta zgodba le plod domišljije avtorice. Ampak vseeno, ko se zagledamo s svojimi otroci v nebo, ali ko preberemo slikanico, pustimo domišljiji prosto pot, razmislimo, kakšni bi bili nezemljančki in o čem bi se z njimi pogovarjali.

Oranžno ogrinjalo

Pandemija se nezadržno širi, spet nam grozijo z zaprtjem raznih družbenih dejavnosti, kmalu tudi pouka v šolah. Vsi vemo, da šola ni samo prostor in ni samo učenje in ni samo druženje. Izjemno pomembno je pridobivanje socialnih spretnosti ter učenje sobivanja in razumevanja, zato nam ni vseeno, kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih z našimi otroci.

Povezala sta se dva avtorja, ameriški strokovnjak za otroško psihologijo Adam Ciccio in francoski ilustrator Emmanuel Volant in nastala je zanimiva slikanica, ki govori o otrocih, šoli, bolezni in o tem, kakšne odnose vzpostavijo med seboj. Nace prihaja vsak dan v šolo, ogrnjen v oranžno ogrinjalo. To je precej nenavadno in otroci ga začnejo posmehljivo gledati. Bine, največji barabin na šoli, mu ga celo vzame in se ob tem norčuje.  Toda, ko Nace zaupa svojim sošolkam in sošolcem skrivnost, zakaj ga nosi, ga vsi razumejo, ker ima za to dober razlog. Podprejo ga tako, da tudi oni začnejo nositi ogrinjala različnih barv. Kaj bo storil Bine, pa izveste, ko preberete to res poučno slikanico.

Iz knjige: »Veš, moja mami je bolna. OGRINJALO nosim zanjo, ORANŽNO pa je, ker je to njena najljubša barva. Tako ve, da vedno mislim nanjo,«  mu razloži Nace.

Na Kočevskem še nimamo tako velike okuženosti, kot jo imajo v drugih delih Slovenije. Lahko upravičeno predvidevamo, da je to zaradi odgovornega vedenja prebivalcev Kočevske in upamo, da  tako tudi ostane. Seveda ste vsi toplo vabljeni v Knjižnico Kočevje, žal pa še vedno veljajo ukrepi in v skladu z njimi, z dobrim zgledom vplivajmo na svoje otroke in ostanimo zdravi.

Radovedna Marjanca Medvedna

Radovednost je lepa čednost, pravi slovenski rek. Te lastnosti smo veseli posebno pri otrocih, saj  pomeni, da jih zanimajo različne stvari. Znano je, da je za učinkovito učenje najpomembnejša radovednost, ki pa jo pri otrocih prepogosto zatremo ter zavremo njen razvoj in razmah. V resnici moramo radovednost spodbujati za koristno znanje!

Današnja slikanica je napisana v rimah. Govori o Marjanci, ki je zelo radovedna. Tako zelo, da je včasih prav nadležna in zaradi tega zaide v težave. Avtorica Julie Fulton prihaja iz angleškega Liverpoola in ima ob otrocih in živalih rada tudi nogomet. V slikanici, ki jo je ilustrirala Jona Jung, spremljamo dogodivščine radovedne Marjance, ki večno sprašuje in ne neha, dokler vsega ne izve ali vidi.  Tako kot vedno se obnaša tudi, ko gre s sošolci v živalski vrt. Vse živali jo zelo zanimajo,  pri tem pa pozablja, da so nekatere drugačne in radovednica je povsod preblizu nevarnostim. Dogodivščina se sicer srečno konča, Marjanca je bogatejša in pametnejša za pomembno izkušnjo. Sklene tako: »Obljubim, ne bom več poredna. In res mi je žal. Odslej bom odgovore rajši po knjigah iskala, ne bom kar naprej več nosu povsod zraven tiščala.«

Marjanca ima še kako prav, veliko odgovorov na vprašanja najdemo v knjigah. Te sicer res niso edini vir, saj vemo, da  je na svetovnem spletu moč najti številne odgovore. Toda branje knjig ima še vedno veliko prednosti za poglobljene odgovore našim otrokom. Zato vabljeni v knjižnico, kjer čaka naše radovedneže veliko knjig.

Edi se uči leteti

Osnova naše kulture je, da si ljudje med seboj pomagamo. Pomagamo staršem, otrokom, drugim sorodnikom, prijateljem, sosedom in če je le mogoče vsem, ki so pomoči potrebni. Kaj pa živalim? Živali so, mogoče se premalo zavedamo, čuteča živa bitja in zaradi tega so nam blizu. Zato moramo z njimi lepo in spoštljivo ravnati in jim tudi pomagati. Da bi jim lahko pomagali, jih moramo tudi dobro poznati, da ne bi v svoji skrbi naredili kaj narobe.

Zaplet, ki lahko nastane z nepoznavanjem, opisuje tudi današnja slikanica Edi se uči leteti. Ustvarila jo je mednarodno priznana slovaška ilustratorka Katarina Macurova in opisuje zaplete, ki nastanejo, ko Erni pomaga svojemu prijatelju Ediju, da bi se naučil leteti. Seveda, uganili ste, Edi je ptica in Erni je prepričan, da vse ptice letijo. Res se trudi, ima nešteto domislic in poskusita različne oblike učenja. Erni ne ve, da Edi ni navaden ptič, temveč noj. Kako je z noji in letenjem, mi vemo, kaj ne? Zato z zanimanjem sledimo njunim poskusom in dogodivščinam ter čakamo, kdaj bo Erni razumel, kakšni ptiči so noji…

Veseli smo slikanic slovenskih avtoric in avtorjev, odlično je, da dobimo tudi prevode kvalitetnih slikanic avtorjev iz drugih držav. S tem bogatimo naš knjižni trg in omogočamo večjo izbiro branja. Z branjem potujemo po svetu, kot naš medvedek Beri  in širimo svoje znanje in obzorja.

Živali, živali vse naokrog

Pisati za otroke ni lahko: vsi, ki se ukvarjajo s tem, potrebujejo veliko pretanjenosti in posluha za otroško domišljijo. Še zahtevnejše je pisati pesmi, ohraniti pesniško obliko in istočasno napisati verze tako, da so otrokom všeč. V zgodovini slovenske mladinske književnosti poznamo kar nekaj zanimivih likov, ki so jih pesniki ustvarili za otroke.  Pred skoraj petdesetimi leti je Niko Grafenauer ustvaril Pedenjpeda, navihanega požeruščka, ki nas zabava in poučuje.

Osemdesetletni pesnik ni prenehal z ustvarjanjem in pred nami je njegova nova pesniška zbirka Živali, živali vse naokrog, za katero je navdihujoče ilustracije prispevala Polona Lovšin.  Nastopa približno petdeset različnih živali, domačih in gozdnih, slovenskih in tujih in vsaka dobi svoj verz. Praviloma se verzi nanašajo na kakšno posebno značilnost živali, po čemer jih otroci prepoznajo in ločijo od drugih. Slikanico lahko beremo od začetka, ali pa preberemo verz o tisti živali, ki nam je najbolj všeč.

Konj s kopitom grebe v tla,

rad bi bil čimprej doma.

A žrebiček lahkih nog,

poskakuje naokrog.

Že večkrat smo poudarili in navajali rezultate raziskav, ki dokazujejo, da je glasno branje in skupno listanje knjig pomembno za otrokov razvoj. Ni dokazov, da se branje pesmi razlikuje od branja slikanic, toda dobre rime imajo zagotovo prav poseben čar. V naši knjižnici jih imamo spravljene na posebnih policah, da jih lažje najdete. Če se ne morete odločiti, katero bi si sposodili, vam bomo knjižničarke z veseljem pomagale.

Zlati želod

Jesen le prihaja, čeprav imamo še krasno poletno vreme. V jesenskem času pobiramo pridelke, ki so dozoreli in jih shranjujemo za zimo. Podobno kot ljudje, skrbijo za hrano tudi živali v gozdovih, jo nabirajo in shranjujejo  za zimo. Od dobro pripravljene zaloge je odvisno njihovo preživetje, saj mora zbrana hrana zadostovati za dolge zimske mesece.

Glavna junakinja današnje slikanice je veverica, ki je še posebej živahna v nabiranju hrane. Slikanico, v kateri je veverico in želod predstavila malce drugače, kot smo vajeni, je napisala večkrat nagrajena angleška avtorica Katy Hudson. Veverica je najhitrejša žival v gozdu in zato vsako leto zmaga na tekmovanju »Lov za zlati želod«, saj ga vedno najde prva. Vendar so ob šestdesetletnici tega tradicionalnega tekmovanja organizatorji spremenili pravila. Na tekmovanje se lahko prijavijo samo ekipe. Veverica je jezna in ne razume, zakaj je to potrebno, saj je ona najhitrejša in ne potrebuje pomoči. Toda nima izbire, pravila so pravila in na tekmovanje se prijavi s prijatelji. Prav kmalu jih zapusti in sama najde zlati želod. Toda pravila so organizatorji spremenili namenoma in veverica hitro spozna, da brez prijateljev ne bo mogla zmagati. »Za veverico so bili prijatelji odslej VEDNO na prvem mestu

O prijateljstvu smo že velikokrat govorili. Avtorice in avtorji slikanic se zavedajo pomembnosti prijateljstva med otroci in zato pogosto pišejo o tem. V Knjižnici Kočevje imamo veliko knjig  o prijateljstvu in čakajo na vas, dragi mladi bralci.

Kam so šle čebelice?

V reviji NATURE, eni najbolj uglednih in odmevnih znanstvenih revij na svetu, je skupina raziskovalcev, med katerimi so bili tudi arheologi iz Slovenije, objavila rezultate analize lončarskih izdelkov, ki so jih našli tudi na ozemlju Slovenije. Uporabljali so jih ljudje v mlajši kameni dobi ter so stari več tisoč let. V njih so našli ostanke čebeljega voska, kar kaže, da so ljudje na območju sedanje Slovenije že začeli udomačevati čebele. Ne vemo sicer, če so jih udomačili samo zaradi sladkega meda; zanimivo bi bilo vedeti, če so že takrat kaj vedeli o zdravilnosti in vplivu meda na zdravje. Čebele namreč s svojim zbiranjem peloda prispevajo k boljšemu pridelku hrane ker rastline oprašijo. Zaradi tega so tako zelo pomembne za preživetje človeštva.

Truditi se moramo, da že majhnim otrokom privzgojimo spoštovanje do čebel. Zato ni čudno, da imamo veliko slikanic in poučnih knjig, v katerih nastopajo čebele. Današnjo, z naslovom Kam so šle čebelice? sta ustvarili avtorici Angležinja in Nemka, Julia Seal in Lena Steinfeld. Deklica Tina rada raziskuje naravo. Na poti sreča čebelico Bino. Sprva se prestraši, saj misli, da jo hoče čebelica pičiti, ko zleti k njej. A kot vemo, čebele ne pičijo kar tako, samo takrat, ko se branijo ali prestrašijo. Bina jo v resnici prosi za pomoč. Med zbiranjem nektarja se je izgubila in sedaj ne najde poti nazaj k svoji ogromni družini, ki šteje kar 8962 čebel. Vrnitev ni lahka naloga, potreben je pogum in iznajdljivost. V klepetu Bina deklici razloži, kako iz nektarja nastane med, pa tudi, zakaj potrebujejo med. »Z medom napolnimo satje in vsako celico zadelamo z voskom. Z medom se prehranjujemo pozimi.«, ji pojasni Bina.

Pri pridnih čebelicah je vedno dovolj meda, toliko, da ga ostane tudi za nas. Sladki med je zdrav in naraven, primeren za otroke in za odrasle. Ne sladkamo se z njim samo ljudje, poznamo še enega velikega ljubitelja medu, medveda. Medvedka z imenom Beri poznate tudi vi in stanuje v naši knjižnici. Gre za bralni projekt namenjen našim najmlajšim bralcem.

Rad imam prijatelje

Poletje je skoraj za nami. Zelo hitro so minevali dnevi počitnic in že so naši otroci v šoli, začel se je pouk. Zagotovo bi večina učencev, ko bi jih vprašali, česa so se najbolj razveselili, rekli: »Srečanja s prijatelji«. Zakaj je prijateljstvo tako pomembno, še posebno pri otrocih? Zato, ker s prijatelji preživimo veliko časa in se ob tem dobro počutimo. Medsebojno si pomagamo, ko je to potrebno. Poleg družine, gre za najpomembnejšo skupino v našem življenju. Prijateljstvo med vrstniki je zelo pomembno pri razvoju otrok, predvsem pri njihovih socialnih izkušnjah.

Današnja slikanica  Rad imam prijatelje,  nam na prijeten in razumljiv način razloži, kaj prijatelji pomenijo v življenju. Slikanica je ena izmed mnogih slikanic o čustvih, ki jih je ustvarila  mednarodno priznana avtorica Trace Moroney in so jih prevedli v 22 jezikov. Na vsaki strani slikanice je misel, lastnost ali značilnost prijateljstva. Tako, da si ob branju na lahkoten in razumljiv način zgradimo celovit pogled in razumemo, kaj prijateljstvo sploh je. S prijatelji mi je všeč in mi je zabavno, ob njih se počutim varno in zaželeno. Pomembno je, da se zavedamo: če želimo iskrene prijatelje, moramo biti tudi sami vdani prijatelji. Prijatelje zanimajo enake stvari kot nas, a vendar se razlikujemo – to je prednost prijateljstva in medsebojnega učenja. Avtorica zaključi slikanico z mislijo: »Da imaš dobrega prijatelja, moraš biti sam dober prijatelj«.

Upamo, da bo pouk vendarle potekal kot si želimo in se bodo otroci med seboj lahko družili in vzdrževali prijateljstva. Torej ne pozabimo, da je tudi knjiga naš dober prijatelj in zato vas na začetku tega šolskega leta vabimo v našo knjižnico, kjer vas čaka veliko prijateljic odličnih knjig.

Vprašanje za babico
Še malo, pa bodo počitnice. Težko pričakovane, prave počitnice in ne samo tiste navidezne, koronske. Pripravljamo se, razmišljamo in načrtujemo, kam bomo odšli v tem času. Možnosti in želje za počitnikovanje so različne, predvsem si želimo, da bodo zanimive, prijetne in varne. V to pa smo prepričani. Velika večina otrok bo del svojih počitnic preživela pri starih starših. Takšne počitnice so praviloma zabavne in vsebinske, saj stari starši izkoristijo vsako minuto za druženje z vnuki, za starše pa je to priložnost, da se malce odpočijejo in pozabavajo ter, če je le mogoče, posvetijo tudi drug drugemu.
Takšne prijetne in zabavne počitnice preživlja tudi vnuček pri svoji babici v današnji slikanici z naslovom Vprašanje za babico. Napisala jo je priznana slovenska pravljičarka Nina Mav Horvat, ki se zna približati otrokom in s svojimi zgodbami povezati vsakdanje teme z razumevanjem otroškega sveta. Ker dela kot vzgojiteljica v vrtcu, ji znanja in izkušenj ter navdiha ne manjka. Marta Bartolj je z nežnimi ilustracijami okrasila slikanico.
Vnuček uživa pri babici. Daleč od tega, da bi se samo igrala in lenarila, pomaga ji tudi pri vsakdanjih hišnih opravilih in okuša izvrstne obroke, ki jih pripravlja babica. Veliko se pogovarjata o vsem mogočem, a nekega dne vnuček postavi nenavadno vprašanje, na katerega babica ne zna, vsaj takoj ne, odgovoriti. Odgovor lahko pove le, ko čez nekaj dni tudi razume, zakaj jo to sploh sprašuje. Vprašanja ne bomo izdali, saj potem branje ne bi bilo tako privlačno.
V teh počitniških časih nikakor ne pozabite na branje, to velja tudi za babice in dedke in sploh za vse, ne samo za otroke. Vsak dan preberite vsaj eno slikanico ali knjigo, saj je to odlična naložba za prihodnost in zagotovo bolj koristna zabava kot gledanje televizije in drugih elektronskih naprav. Današnja slikanica je še na razpolago v Knjižnici Kočevje, pridite jo iskat, hkrati pa lahko izberete še veliko drugih zanimivih knjig. Odprti bomo vse poletne mesece, v jeseni pa vas pričakujemo na zaključku projekta »Dogodivščina medvedka Berija«. Če še niste zbrali vseh »šestih Berijevih glavic,« imate še kar nekaj časa, da to storite. Potem sledi sladko presenečenje.

IZ KNJIGE:
»Ne vem,« je iskreno odgovorila babica. »Zakaj te to zanima?« Vnuček jo je zelo resno pogledal in objel: »Upam, da še dolgo ne boš umrla, babi, ker sem najraje na svetu na počitnicah pri tebi!«

Vitez plemeniti, ki ni hotel se boriti

V srednjem veku so vitezi postali le plemiči ali možje, ki so storili nekaj dobrega-plemenitega. Poznamo jih kot bojevnike, ki so se v oklepih in na konjih borili proti različnim sovražnikom. Živeli so v gradovih in se od rane mladosti urili za viteze. Ko so bili dobro izurjeni, so bili mladeniči s posebno slavnostno ceremonijo sprejeti med viteze in morali so se zavezati, da bodo pogumni in plemeniti. Toda kaj se zgodi, če je mlademu vitezu bolj ljubo branje dobrih knjig kot bojevanje? Vitez iz današnje slikanice Vitez plemeniti, ki ni hotel se boriti je prav takšen, rad bere, bojevanje pa mu ni najbolj všeč. Helen in Thomas Docherty sta angleška zakonca, ki skupaj ustvarjata,
Helen je avtorica in Thomas je ilustrator. Izdajata čudovite knjige za otroke, v katerih spodbujata branje in bralno kulturo pri otrocih. Lepega dne Lea opremijo z vsem kar vitezi potrebujejo ter ga pošljejo v svet, da bi se dokazal kot hraber vitez. Vzame orožje, ščit in konja, ne pozabi pa vzeti tudi velikega kupa knjig. Ko na poti srečuje hudobne in strašne nasprotnike, krilatega leva, hudobnega trola in seveda, gromozanskega zmaja, mu prav pridejo samo knjige. Namreč vsaka od teh pošasti ima tudi svojo mehko plat, vse rade poslušajo dobre zgodbe, ki so napisane v knjigah. Še bolj so srečni, ko jim Leo knjigo tudi podari. Sedaj postane vitez Leo junak, ker je ugnal vse grozne pošasti, to mu morajo vsi priznati. In sploh mu ni treba več v boj, odslej ga pustijo v miru brati. Da je bralni užitek še večji, je slikanica napisana v verzih. Ko obiskujemo gradove, pomislimo na viteze, ki so tam živeli in se urili za boj. Danes se ne vojskujemo več v oklepih in na konjih. Še boljše, vojn si ne želimo in tudi vojskovanja z orožjem ne! Borimo se z znanjem in delom, da bi nam bilo boljše in lepše. Pri tem so nam, tako kot vitezu Leu, v pomoč prav knjige in branje. Pouka bo kmalu konec, v knjižnici Kočevje upamo, da ste veliko brali in se z znanjem oborožili, kot je to storil vitez Leo.

Zvezda živalskega vrta

Naš odnos do živali je odsev našega odnosa do narave, saj so živali njen sestavni del. Najlepše je videti živali, ki se prosto gibljejo v svojem življenjskem okolju. Ker so plahe in jih moti hrup jih le redko opazimo v naravi. Živalski vrtovi so zaščiten prostor za različne živali iz vsega sveta. Skrbniki, torej zaposleni, skrbijo za živali, da jim olajšajo življenje v ožjem okviru kot bi ga bili deležni v njihovem naravnem okolju. Živali, ki jih drugače mogoče ne bi videli, ker so iz drugih kontinentov, v živalskem vrtu mirno opazujemo. Še posebej uživajo otroci, mi pa jih z zgledom učimo zaščitniškega odnosa do njih.
Današnja slikanica, z naslovom Zvezda živalskega vrta, nas popelje v pravljični svet živalskega vrta, v katerem v slogi in razumevanju živijo različne živali. Gre za prvenec in pravo svetovno uspešnico, avtorice Virginie Zurcher, ki nas res očara s svojo zanimivo, otrokom razumljivo in napeto zgodbo s čudovitimi ilustracijami Daniela Howartha. Neke mirne noči se v živalskem vrtu zgodi nekaj nenavadnega, z neba pade mala zvezdica. Po nesreči seveda, in zato si želi čimprej vrniti na nebo. Toda to mora storiti pred sončnim vzhodom. Vse živali bi ji rade pomagale, vendar niti močni lev, niti okretna opica in celo najvišja med njimi, žirafa, ne zmorejo spraviti zvezde nazaj na nebo. Pomoč pride prav nepričakovano, a kako, boste izvedeli, ko slikanico preberete. Žal zadnji mesec nismo mogli prav pogosto opazovati ponoči zvezde na nebu, saj je vreme precej neprijazno. Toda zagotovo smo vsi prebrali veliko knjig v tem času in vam v Knjižnici Kočevje želimo, da bi jih tudi junija in mogoče bomo zvečer pred pravljico lahko opazovali tudi kresničke, ki svetijo ta mesec.

Ris in iznajdljivost

Vsi, še posebno na Kočevskem, z zanimanjem spremljamo, kako strokovnjaki poskušajo obnoviti izumirajočo populacijo risov v Sloveniji. Risi v naših gozdovih so redki, tako da ima vsak svoje ime. Je skrivnosten, zanimiv pa je njegov način lova. Lovi iz zasede, saj zaradi šibkega srca ne znore hitrega ali dolgotrajnejšega teka. Španski avtor Jose Moran je ob pomoči ilustratorja Simona Mendeza, ustvaril serijo slikanic, pod skupnim imenom Vrline, v katerih je predstavil različne živali in vsaki določil tudi posebno lastnost. Pri risu se je določil za iznajdljivost, verjetno tudi zaradi načina lova. Glavni junak ris Mino se izkaže tako, da zna ustrezno odgovoriti na izzive in težave v katerih se znajde. Prva je osamljenost: nima prijateljev in nihče se ne noče družiti z njim. Druga preteča nevarnost: sledi mu divji lovec, ki ga želi ustreliti in iz njega naredil trofejo. S pravo odločitvijo odgovori na oba izziva, pridobi si prijatelje, ki mu pomagajo tudi pri tem, da se izogne divjemu lovcu. Nekaj navad pa bo le moral spremeniti v svojem življenju … Katere, pa izveste, ko preberete slikanico. Risov ni veliko, a živijo v vseh delih sveta in se med seboj tudi malce razlikujejo. Skupno jim je, da so raje nevidni, samotarski, da podnevi počivajo, aktivni pa so ponoči. V naravi risa zelo težko srečamo. Zato vas vabimo, da živali spoznavate tudi s pomočjo knjig. V knjižnici Kočevje še vedno poteka projekt Dogodivščina medvedka Berija. Trenutno se nahajamo v Avstraliji. Vabljeni k obisku in izposoji knjig, od ponedeljka dalje si boste spet izbirali knjige sami.

Zaljubljeni deževnik Martin
V teh meglenih mokrih dnevih smo bolj kisle volje in če že moramo, se odpravimo od doma z dežnikom. Tudi večina živali raje poišče suho zavetje pred dežjem in strelami. So pa tudi izjeme. Deževniki med dežjem pridejo na površje, ker jih menda pritegne prav dež in vibracije, ki jih ustvarja, ko pada na zemljo. Zagotovo pa so zaradi tega dobili takšno ime. Ti majhni, na videz neugledni črvi, so v resnici ene najbolj za zemljo koristnih živali na svetu. V današnji knjigi Zaljubljeni deževnik Martin, ki jo je napisala slovenska avtorica Alenka Klopčič, spremljamo zgodbo o deževniku Martinu in o življenju teh skrivnostnih zanimivih živali. Na način, ki je razumljiv otrokom, spoznamo njihove življenjske navade in tudi to, da so obojespolniki. Predvsem pa je poudarjen njihov pomen za naravo, rahljanje prsti in predelavo odpadnega listja v koristno gnojilo, za to smo jim zelo hvaležni! Deževniki pa ne marajo tekoče vode, Martin pravi, da je hladna in nevarna. Zato pa obožujejo lužice, ki nastanejo po obilnem deževju in so prav po njihovem okusu: tople in blatne.  Knjiga ni tipična slikanica, je bolj ilustrirana zgodba. Toda deževniki so res zanimiva bitja. Že stari Egipčani in Grki so jih častili, zaradi njihove koristnosti so jih imeli za božji dar. Žal se je to kasneje pozabilo in še pred 150 leti so jih ljudje pobijali, saj so bili prepričani, da škodijo rastlinam na njivah in vrtovih. Danes se zavedamo njihovega izjemnega pomena in prav je, da jih opazujemo in s tem bogatimo svoje vedenje o naravi.

Midva sva prijatelja
Slikanice so oblika književnosti, kjer slike ilustrirajo in dopolnjujejo besedilo. Namenjene so otrokom v predbralnem obdobju in tistim, ki se branja šele privajajo. Vsebina je prilagojena tej starosti in ima praviloma vzgojno in poučno vsebino. Zato je razumljivo, da so glavni junaki v slikanicah največkrat živali, ki s svojimi lastnostmi poosebljajo ljudi in njihove lastnosti. Jež je pogost lik, saj je s svojimi bodicami in plašno naravo zelo zanimiv in malce skrivnosten.
Današnjo slikanico »Midva sva prijatelja« sta ustvarila dva nemška avtorja pisatelj Michael Engler in ilustratorka Joelle Tourlonias. V njej si jež najde prijatelja zajčka. Zajčka so očarale ježeve bodice, ježek pa se ni mogle načuditi zajčkovi mehki dlaki. Lepo sta se igrala in zabavala, tudi jedla sta skupaj. Najbolj sta bila vesela, ko sta našla polža na korenčku. Korenček je bil za zajčka, polž pa za … Toda prišla je zima in to je spremenilo njuno druženje. Kako boste lahko prebrali v knjigi. Izvedeli bomo tudi, ali je bilo njuno prijateljstvo s tem ogroženo. Prijateljstvo je pomembno, še posebej za otroke, in to je sporočilo današnje slikanice. Ukrepi, ki so bili sprejeti zaradi omejitve širjenja koronovirusa, so najbolj prizadeli prav prijatelje, saj se niso smeli družiti med seboj. S ponedeljkom se bo to spremenilo in s prijateljicami in prijatelji se boste lahko spet srečevali v vrtcih in šolah. Seveda, previdnost še vedno velja, a pomembno je, da se prijatelji spet srečajo in prijateljstvo potrdijo. Tudi v naši knjižnici vas že težko čakamo, saj imamo prav otroke najrajši. Saj veste, tisti, ki jim starši berejo v otroštvu, bodo ostali zvesti bralci celo življenje. Prav to si vse knjižničarke najbolj želimo.

Iz knjige
»Zajček in ježek sta postala najboljša prijatelja. Njuno prijateljstvo je bilo toplo kot kakav, sladko kot
med, in brezmejno, kot je bilo nebo nad njima.«

Kako je Evropa dobila ime
Kaj je lastno ime? Je označba, ki jo uporabimo za ločevanje in določevanje ljudi. Ljudje imamo osebna lastna imena in priimke, ki nam določajo unikatno, enkratno identiteto ali istovetnost. Poznamo tudi zemljepisna lastna imena, ki poimenujemo mesta, kraje, naravne pojave, kot so reke, jezera ali morja.
Tudi kontinent, na katerem se nahaja Slovenija, ima svoje ime: rečemo mu Evropa. Otroke poimenujejo starši, kako pa nastanejo druga imena, pa gotovo ni enostavno vedeti. Je pa vedno zanimivo, saj je to del naše zgodovine in pomen je pogosto skrit v različnih legendah ali mitih. Tudi ime Evropa je takšno. Evropa je bila prelepa kraljična, ki naj bi živela pred tri tisoč leti v Feniciji, deželi, ki jo danes poznamo kot Sirijo. Grška legenda govori o tem, kako se je vanjo zaljubil vrhovni bog Zevs in jo preobražen v bika, odpeljal čez morje. Tu se ji je razkril in njuni sinovi so postali pomembni vladarji v različnih kraljestvih tedanje Grčije. V njeno čast so stari Grki kontinent
poimenovali Evropa in ime se je ohranilo vse do današnjih dni. To zanimivo zgodbo oziroma legendo so prilagodili in oblikovali v slikanico z ilustracijami ugledne slovenske ilustratorke Mojce Cerjak. Slikanica Kako je Evropa dobila ime je lep primer, kako lahko tudi majhnim otrokom razložimo zgodovino, stare legende in kako te vplivajo na današnji čas. Je pa tudi lepo, da vemo, da je Evropa, ki je sedaj združena v veliko družino različnih narodov in kljub vsem težavam deluje, dobila ime po lepi deklici. Tudi drugje po Evropi se sicer strogi ukrepi, s katerim smo omejili širjenje nevarnega virusa, počasi ukinjajo. To pomeni, da so tudi knjižnice odprte za svoje uporabnike, seveda ob upoštevanju določenih varnostnih ukrepov. Če želite dobro knjigo, si lahko pomagate z našo spletno stranjo. Sicer ne boste mogli fizično brskati po knjižnih policah, lahko pa to storite na povezavi www knjižnica-kočevje.si priporočeno-branje-za otroke in mladino, na kateri predstavljamo priporočeno leposlovje s kratko vsebino za lažjo odločitev. Veselimo se srečanja z vami! Vaša knjižnica Kočevje

Kovanček

Prvi denar, kovance, so skovali v antičnem mestu Lidiji, 700 let pred našim štetjem. S tem je denar postal del človeške civilizacije in popolnoma vpet v naša življenja. V sodobnem času uporabljamo za plačilo poleg kovancev in bankovcev zelo priljubljene bančne kartice, ki jih otroci sicer vidijo, vendar njihovega pomena ne razumejo v celoti. Ravnanja z denarjem se morajo naučiti, tako kot vsega drugega v življenju. To ni lahko, saj vemo, da tudi veliko odraslih z denarjem ne zna ravnati in svoje napačne vzorce prenašajo na otroke. Kako razložiti otrokom, da denar ni vrednota sama po sebi, ko pa odrasli na to pogosto pozabljamo in si želimo čim več nesmiselno zapravljati in kupovati trenutke sreče …
V slikanici z naslovom Kovanček, ki jo je ustvarila Mojca Brglez Tomec, nastopata glavna lika prijatelja Tom in Lukec. Tom je bolj površen deček, ki mu ni mar za to, če kaj uniči ali pokvari, saj mu bodo starši kupili vse, kar si bo zaželel. Lukec je njegovo nasprotje, za stvari lepo skrbi in razume, da je denar dobrina, za katerega morata starša delati. Nekega dne se Tom in Lukec odpravita na izlet in najdeta majhen kovanček. Sam po sebi sicer ni veliko vreden, a jima na koncu še kako prav pride pri nakupu sladoleda. Mogoče bo tudi Lukec razumel, da denar ni nekaj kar pride v neomejenih količinah iz plastične kartice, da morajo starši hoditi v službo in delati in so zato veliko manj časa s svojimi otroki. Skrbno ravnanje z denarjem nas varuje tudi pred pretiranim pohlepom in grabežljivostjo. To so vedeli že stari Grki in so zato vladarju starodavne Lidije, bogatemu Krezu pripisali hud konec. Zaželel si je namreč, da se vse česar se dotakne spremeni v zlato in zato je umrl od lakote.

Radosti življenja

Zakaj se veselimo življenja in kaj je tisto, kar nam polepša dneve, jih naredi lepe in polne? V resnici življenje sestavljajo majhne reči, drobna vsakdanja opravila, ki nas naredijo zadovoljne. Med najbolj pomembnimi pogoji za srečno in smiselno življenje ljudi je svet okoli nas, ki ga moramo ohranjati čistega in lepega, da bomo zdravi, se dobro počutili in v njem srečno živeli.

Današnja slikanica Radosti življenja nas spomni na to, kar že vemo, pa nam vseeno spet pove, kako pomembna sta okolje in narava za naše harmonično življenje. Gre še za eno slikanico angleške avtorice Emme Dodd, v kateri na razumljiv način pojasnjuje pomembna življenjska vprašanja. Da bi bil bralni užitek še večji, slikanico krasijo ilustracije z zlatim poprhom. Vprašajmo se, kaj naredi naše življenje srečno in veselo? Takšno ugibanje si postavita mali rjavi psiček in veliki psiček. Zdi se nam, da gre za očeta in sina, četudi nam avtorica tega ne razkrije in je mogoče njuno razmerje povsem drugačno. Očitno je, da sta si blizu, in da se imata rada. Poskušata se spomniti, kaj je vse tisto, kar nam naredi življenje smiselno, dragoceno in prijetno, a pri deseti številki obupata, ker ugotovita, da je radosti, ki nam jih ponuja življenje, veliko preveč in jih ne bi mogli našteti v enem dnevu. Nič hudega, jutri bo še en dan in ko se bosta zbudila, lahko nadaljujeta z naštevanjem.

Ti dnevi so res nenavadni. Življenje se je spremenilo, veliko več smo skupaj, s svojimi najbližjimi. Sreča je, da lahko uživamo v zelo lepem vremenu, toplem in neobičajno manj deževnem, kot se za april spodobi. Izkoristimo čudovito pomlad za sprehode, gledanje vseh teh lepih cvetlic in nežnega zelenega brstenja. Zvečer pred spanjem, pa se razvajajmo s kakšno knjigo, da bo dan popoln. Tudi branje dobrih knjig je ena izmed radosti življenja, vam sporočamo iz naše knjižnice in vas hkrati spomnimo, da je bil v četrtek, 23. aprila, mednarodni dan knjige, točno en dan za mednarodnim dnevom Zemlje. To zagotovo ni naključje, mar ne?

IZ KNJIGE:

Sedmo radost občutiš, ko prisluhneš škrabljanju dežja. Osma pripada toplim sončnim žarkom.”

O volku, ki je padel iz knjige

V davnih časih, ko še nismo poznali informacijske tehnologije, so se otroci ravno tako radi družili in igrali kot sedaj. Če je bilo vreme lepo, so se igrali na prostem, ob slabem vremenu pa različne družabne igre. Najstarejše poznane igre so šah, karte in domino, kasneje so se pojavile tudi namizne družabne igre, od najbolj znane in enostavne Človek ne jezi se do vse bolj zapletenih, ko gradimo, kupujemo ali igramo različne vloge. Vsem je značilno to, da igramo proti enemu ali več nasprotnikom in cilj je zmagati. Kot nalašč za te čase, ko so družine več skupaj in si želimo še kaj drugega kot običajnih računalniških igric. Poudariti moramo, da so veliko zanimivih družabnih iger spodbudile prav knjige, stripi ali knjižni junaki.

Današnja slikanica O Volku, ki je padel iz knjige je tudi takšna, da jo lahko beremo in spremljamo kot igro. Napisal jo je belgijski pisatelj Thierry Robberecht, ki ima bogate izkušnje s pisanjem knjig za otroke in sodelovanjem z različnimi ilustratorji. V Zoeini sobi so police polne različnih družabnih iger in predvsem knjig. Nekega dne ena zleti na tla in iz nje pade glavni junak – volk. Volk se želi vrniti nazaj v svojo knjigo, a mu ne uspe. V brezglavem begu pred mačkom, ki se ga prav nič ne boji, saj je volk iz knjige veliko manjši od njega, poskuša najti pravo knjigo – zgodbo zase. Nikjer ne najde prave knjige, volka nihče ne potrebuje. Po neuspešnih poskusih izbere pravo, vstopi v gozd in zagleda v rdeče oblečeno deklico. Zveni znano, toda konec zna biti drugačen od pričakovanega …

Zaenkrat smo še vsi doma, tudi Knjižnica Kočevje deluje le na daljavo. Sicer smo veseli, da je naša prenovljena spletna stran tako obiskana in tudi storitve, ki jih lahko nudimo vse bolj pogosto uporabljane. Želimo si, da bi se kmalu srečali v živo in da vam lahko ponudimo tudi drugačen storitve in ne samo takšne daljavo.

Otroci, če ste kaj lepega prebrali in so vas navdihnili knjižni junaki, vas prosimo, da nam pošljete kakšno risbico, lahko tudi medvedka Berija, ali pa ste morda kaj napisali in bi želeli to deliti z nami, bomo zelo veseli. Pošljite na naslov: knjiznica.kocevje@gmail.com ali na FB Messenger in sodelujte v igri.

Kaj šteje največ?

Velikonočni prazniki so tu, a letos drugačni. Zaradi širjenja koronavirusa se držimo doma, se ne družimo kot bi bilo običajno za praznične dni. Še vedno nismo zajezili bolezni in možnost, da zbolimo mi ali naši bližnji je tudi  priložnost, da razmislimo in premislimo kaj nam je pomembno in kaj želimo v življenju? Današnja slikanica, s pomenljivim naslovom Kaj šteje največ se ujema s takšnim razmišljanjem. Angleška avtorica Emma Dodd je pripravila lepo slikanico, v kateri na enostaven način pojasnjuje globoka življenjska vprašanja. Da bi bil bralni užitek še večji, slikanico popestrijo ilustracije s srebrnim poprhom. Vprašajmo se, kaj šteje največ v življenju? Takšno ugibanje si postavita mali rdeči konjiček in veliki sivi konj. Da bi našla pravi odgovor, se odločita, da se bosta sprehodila in ozrla okoli sebe. Kamorkoli prispeta, iščeta odgovor. Ne najdeta pa samo enega, ugotovita namreč, da je odgovorov veliko. Strinjata se samo z enim in tudi mi jima bi pritrdili: »Na koncu vedno največ šteje ljubezen«. Vsi želimo, da bo v teh dneh ljubezen tista, ki bo določala in opredeljevala naša življenja. Skrb za otroke, četudi jih imamo še tako radi, v teh časih res ni enostavna, je zahtevna in polna preizkušenj. Vsem, posebno starejšim, ki zaradi ukrepov ne morejo biti s svojimi ljubljenimi, želimo potrpljenja tudi to bomo preživeli in se o tem pogovarjali. Dobra knjiga, ki jo preberete zase, ali drugemu, nam bo ta čas zagotovo skrajšala in popestrila. Na pestri spletni strani Knjižnice Kočevje so tudi navodila, kako lahko pridete do slikanic in pravljic v avdio ali elektronski obliki, če vam jih je že zmanjkalo.
IZ KNJIGE: “Šteje največ pogum ali priznanje, da te je včasih strah? To, da si vedno med ljudmi, ali to, da si vzameš čas samo zase? Morda šteje to, da pohajkuješ naokoli, ali to, da včasih ostaneš doma?”

Nočne lučke in Še več nočnih lučk

V teh nenavadnih časih, da bi zaščitili sebe in druge pred zahrbtnim virusom, je vse drugače. Ostajamo doma in smo skoraj ves čas skupaj v družinskem krogu z našimi otroci. To zveni prekrasno, toda  ni vedno enostavno, ker smo navajeni drugačnega urnika. Potrebujemo veliko idej in potrpežljivosti za nove in nove aktivnosti, ki bi zamotile naše otroke, predvsem pa dejavnosti, ki bi jih sprostile, zabavale in razvijale njihovo inteligenco,  jezikovno in čustveno. Za tako ravnanje so velikega pomena tudi knjige iz katerih črpamo ideje.

Tokrat predstavljamo dve knjigi, Nočne lučke in Še več nočnih lučk, ki so namenjen otrokom, starim  od štiri do osem let. Ustvarila jih je skupina avtorjev: pisateljica za otroke, psiholog in umetniki iz različnih držav. V vsaki knjigi je dvajset  interaktivno prikazanih pravljic, ki so bile napisane tako, da umirijo in sprostijo otroke pred spanjem, obenem pa spodbudijo njihovo razmišljanje in domišljijo. Poslušajmo: »Zdaj je čas, da uživaš na zabavi. Kaj boš počel? Se boš pridružil igram? Si boš privoščil pojedino s sladkim nektarjem? Boš plapolajoč s krili preplesal vso noč? In, ko pride čas, da odideš domov, smukneš v posteljo, boš sanjal o gosenici, ki te je povabila na najboljšo zabavo doslej – o prijazni zeleni gosenici, ki te je povabila na Metuljčkov ples

Če teh knjig nimate in so ostale v knjižnici, ustvarite interaktivno pravljico iz kakšne druge zgodbe, ki jo imate na voljo. Sproščanje z vadbo vedno končajte s knjigo pred spanjem. Žal je tudi naša knjižnica začasno zaprta zaradi ukrepov proti širjenju koronavirusa. Vendar ves ta čas za vas pripravljamo nove knjige in nove vsebine na spletu. Popolnoma smo obnovili tudi našo spletno stran, ta je sedaj veliko bolj privlačna, razgibana in informativna. Oglejte si jo, morda boste našli kakšno zamisel kako popestriti te zelo naporne dni.

Ko mi je očka pokazal vesolje

Šole so zaradi ukrepov, ki so sprejeti za omejitev širjenja novega nevarnega koronavirusa, zaprte. Zato se naši otroci učijo in spremljajo pouk od doma. Pregovor pravi, da je vsaka nesreča lahko za nekaj dobra. Na to stanje moramo gledati s svetlejše plati. Sedaj smo veliko skupaj in imamo priložnost, da se lahko lotimo dodatnega izobraževanja in otrokom marsikaj razložimo in pokažemo ter tako obogatimo njihovo znanje in utrjujemo medsebojne odnose.

Slikanico je napisal znani švedski pisatelj Ulf Stark. Zvečer se majhen deček in njegov očka sprehajata. To ni navaden sprehod, temveč izobraževanje na prostem. Očka se je namreč odločil, da je sin že dovolj star, da mu lahko pokaže vesolje. Toplo se oblečeta in se mimo zaprtih trgovin odpravita v noč, do travnikov izven mesta. Deček vidi vesolje povsod okoli sebe: v polžu, roži, travi, toda njegov oče želi, da pogleda v nebo. Zvezde! Očka našteva ozvezdja po imenih in pokaže tudi na izginulo zvezdo in takrat lahko vidimo le še njeno svetlobo. Ob tem stopi v nekaj, kar ni tako lepo in tudi precej smrdi. Toda za dečka je tudi to del vesolja, četudi je očka zaradi tega malce slabe volje. Ko se vrneta, mama vpraša, “Kako je bilo v vesolju?”. “Bilo je lepo,” odgovori deček, »in zelo zabavno«.  Seveda, saj je bil z očetom na tako zanimivi dogodivščini in pustolovščini.

Nežna knjiga, prijetno zabavna, ki jo krasijo tudi takšne ilustracije, kar kliče po tem, da jo očetje preberejo svojim otrokom in se lotijo podobnega izobraževanja, saj zvezde lahko gledamo tudi od doma.

Pošasti

Pošasti so izmišljena bitja, vedno jih opisujemo kot grozna, zato nam povzročajo strah ali nelagodje. Največkrat domujejo v morju, jezerih, rekah, jamah, gozdovih ali na gorah, celo v omarah in pod posteljo naj bi se skrivale. Seveda, saj so jih ustvarili naši možgani in za domišljijo ni meja, ni ovir. Ker so tako nenavadne in strašljive, so priljubljena tematika pisateljic in pisateljev.
Današnja slikanica brez besed z naslovom Svetilnik govori o najbolj znani pošasti, orjaškem lignju, ki naj bi živel v temnih globočinah oceana. Ilustriral ga je mojster Damijan Stepančič in nam na šestnajstih risanih listih pričaral morje, ladje, svetilnik in takšnega orjaškega lignja, ki vse povezuje. Vsak posamezen bralec ali bralka si po ilustracijah ustvari svojo zgodbo. Nič ni boljšega za našo domišljijo kot ilustracije. Vsak pripoveduje zgodbo, ki je enkratna.
Otroci pred spanjem lahko vidijo različne pošasti v svoji okolici. Vzrok za to je bujna domišljija, zlasti ker ne želijo spati brez staršev. Zato je branje pred spanjem lep način uspavanja naših otrok. Pridite, dobre zgodbe vas vedno čakajo v Knjižnici Kočevje.

Zelišča male čarovnice

Imamo le dve besedi za čaj: čaj/chai/ča/cha in tea/tee seveda z vsemi izpeljankami. Obe besedi izvirata s Kitajske.
Čaj pomeni tako ali drugače obdelane ali posušene lističe, vršičke grmov ali dreves – čajevce. Poznamo veliko vrst čaja in ogromno različnih okusov. Zanimivo ga pripravljajo na Tibetu z maslom in soljo, z veliko sladkorja in meto v Afriki, z mlekom v Indiji, z začimbami pa v Kašmirju. Pri nas ne raste čajevec, zato pa poznamo različne rastlinske in zeliščne poparke, katere imenujemo čaj.
Polonca Kovač je slovenska mladinska pisateljica in prevajalka. V zgodbicah iz slikanice Zelišča male čarovnice nastopa čarovnička Lenčka, čudovite ilustracije pa je prispevala Ančka Gošnik Godec. Na meglen deževen dan Lenčka počiva. Njeno dremanje zmoti le votlo kašljanje sosede miši. Vzame platneno vrečko v kateri so lipovi cvetovi in dobra misel in jo odnese sosedi. “Malo čajčka ne bo škodilo, veliko bolje se boš počutila.” Miška se zahvali tako: “To je prav res dobra misel, hvala.
Ko smo bolni in v tem času so pogosti prehladi in viroze je prav, da naredimo zdravilne poparke iz zelišč, ki smo jih sami nabrali, pa še naše otroke naučimo katere mešanice so najbolj učinkovite.
Iz knjige:
RECEPT: Vzemi ščepec dobre misli, lipovega cvetja in planinskega mahu, polij s skodelico vrele vode in pusti stati nekaj časa na toplem. Zelo dobro zoper kašelj.