KNJIŽNI MOLJ
12. 4. 2024
Susanne Lieder: Astrid Lindgren: pisateljica, ki razveseljuje nove in nove generacije otroških src
Učila, 2023
April je za ljubitelje branja prav poseben mesec, saj je posvečen knjigam. 2. aprila smo tako obeležili mednarodni dan knjig za otroke, 23. aprila pa praznujemo mednarodni dan knjig. Astrid Lindgren je z njimi polepšala otroštvo mnogim. Nemška pisateljica Susanne Lieder je zato o tej svetovno znani Švedinji želela napisati nekoliko drugačen biografski roman. Ubesedila je njen portret kot žensko, ženo in mamo.
Astrid o svojem zasebnem življenju ni rada govorila, zato je branje še toliko bolj zanimivo. Osredotočeno je na obdobja, ki so Astrid globoko zaznamovala in v njej prebudila neizčrpen pisateljski talent. Nastal je čustven biografski roman, v katerem najbolj znano in priljubljeno pisateljico knjig za otroke uzremo v novi luči.
Življenje ji ni prizanašalo s preizkušnjami, a to ji ni vzelo igrivosti, otroške radovednosti, nagajivosti in poguma. Njen moto je vse življenje bil: »Zberi se in se ne daj.«
Namesto odlomka iz besedila pa tokrat prepustimo besedo kar Astrid sami. Bila je namreč duhovita, odrezava in z edinstvenim smislom za humor. Priznanje Švedinja leta so ji podelili leta 1997, ko je bila stara 90 let. Pospremila ga je z izjavo: »Nagrado ste podelili osebi, ki je prastara, napol slepa, napol gluha in popolnoma nora. Paziti moramo, da se to ne bo razvedelo.« Sin Lars Lindgren pa je o njej povedal: »Ni bila mama, ki bi v parku mirno sedela na klopi in opazovala otroke pri igri. Tudi sama se je želela igrati in mislim, da se je zabavala vsaj toliko kot mi.«
Simon Barnes: Zeleni planet
Vida, 2023
Pomlad je čas, ko narava oživi in se odene v najrazličnejše odtenke zelene. Pomembno vlogo pri tem odigrajo rastline, ki živijo povsem svoje, očem skrito življenje. Na podlagi BBC-jeve serije Zeleni planet je Simon Barnes ustvaril poljudnoznanstveno obarvan pisni poklon skrivnostnemu, čudežnemu in čudovitemu svetu rastlin. Štiri poglavja so namenjena tropskim, puščavskim, sezonskim in vodnim svetovom. Ob branju nam postane jasno, da so življenja rastlin in živali neločljivo povezana, prepletena in usodno soodvisna. Zadnje, peto poglavje pa je najbolj pretresljivo, saj izpostavi vpliv človeštva, ki neizbrisno zaznamuje Zeleni planet.
Besedilo je opremljeno z dih jemajočimi fotografijami. Prikazujejo obilje rastlinskega sveta v nenehnem sodelovanju, spreminjanju in odzivanju na okolico. Knjiga je prava paša za oči, obenem pa jasen in glasen klic k ohranitvi tega zapletenega ekosistema. Sklene jo misel Davida Attenborougha: »Naš odnos do rastlin se je skozi zgodovino spreminjal. In zdaj se mora spet spremeniti. Ne glede na to, kaj jemo, gojimo ali kaj nam je všeč – zdaj moramo sodelovati z rastlinami in narediti svet malo bolj zelen, malo bolj divji. Če bomo to storili, bo naša prihodnost bolj zdrava in varnejša – in po mojih izkušnjah tudi srečnejša. Rastline so navsezadnje naše najstarejše zaveznice. Skupaj lahko naredimo ta planet še bolj zelen.«
Carsten Henn: Sprehajalec knjig
Mladinska knjiga, 2022
Carl Kollhoff je upokojeni knjigarnar, ki še vedno obožuje svoj poklic. V knjigarni Pri mestnih vratih že več desetletij dela kot dostavljalec knjig. Te odnese tistim strankam, ki zaradi najrazličnejših razlogov ne morejo ali nočejo sami priti v knjigarno. Svojim strankam nadene posrečena imena književnih likov, svoje delo pa dojema kot poslanstvo in bistvo svojega obstoja. Carlovo življenje tako teče po bolj ali manj ustaljenih tirnicah. Vse do trenutka, ko se mu nekega dne na obhodu pridruži prikupna, zvedava in otroško zaupljiva deklica Šaša. Za Carla in njegove stranke se začenja novo poglavje v knjigi. Tudi od Sprehajalca knjig bo odvisno, kakšen konec bo imela ta zgodba …
Čudovit roman vrača vero v ljudi in je obenem globok poklon vsem knjigarnarjem, knjižničarjem in strastnim bralcem ter vsem, ki bodo to še postali.
Odlomek iz besedila:
»Njegove knjige so hotele, da jih vedno znova prebira. Tako kot biseri hočejo, da jih lastnice nosijo, ker so tako čedalje lepši, in tako kot živali hočejo, da jih božamo, da se počutijo ljubljene. Včasih se mu je zdelo, da so besede v knjigah njegovo meso in kri, a je vedel, da je tako le zato, ker jih je v preteklih letih z branjem vsrkal vase. Razumel je ljudi, ki zbirajo knjige kot drugi znamke. Ki z očmi božajo knjižne hrbte, ker v knjigah živijo ljudje, s katerimi se lahko povežejo, kajti doživljajo usode, podobne njihovi. Ali bi si vsaj želeli, da bi jim bila njihova podobna. Ki okrog sebe zbirajo knjige, kot bi bile stanovanjska skupnost dobrih prijateljev.«
Judith Vanistendael in Zidrou: Kitova knjižnica
Morfemplus, 2023
Je mogoče ljubezen do knjig ubesediti ali preliti v slike? Belgijskima ustvarjalcema, ki sicer slovita po svoji drznosti, je uspelo prav to. V stripu Kitova knjižnica se potopimo v tenkočuten strip za vse generacije. Izvirno, poetično in s številnimi odtenki modre slikata strast do knjig in življenja.
Glavno vlogo prevzame orjaški sinji kit. Živi globoko na dnu oceana, za nasmeškom pa v svoji notranjosti skriva na tisoče knjig za morske živali. Pravzaprav ima v trebuhu pravo knjižnico. In knjige so urejene po abecedi! Kadar ga ribice dovolj dolgo prosijo, si nadene naočnike in bere zgodbice. Nekega dne pa se mu pripeti nezgoda. Pomotoma prevrne čoln pomorskega poštarja. Med njima se splete prav posebna zgodba, ki pa nikogar ne bo pustila hladnega. Ali kot pravi prevajalka Mateja Seliškar Kenda: »gre za poetičen, sporočilno in oblikovno močan strip, ki ga toplo priporočam v branje.«
Zgodba, ki je morala priplavati na površje, da predrami naša srca …
Odlomek iz besedila:
»Učimo se pripovedovati zgodbe, kot se učimo plavati. Da se ne utopimo. Naj vam zato povem zgodbo o svojem velikem prijatelju, o kitu, ki je bil res od sile. Za njegovim nasmeškom se je skrivala največja morska knjižnica …«
Preživite vikend v družbi tistih, ki jih imate najraje. Pa naj bodo to ljudje, živali ali pa knjige. Za mnoge so prav slednje tiste, ki sežejo najglobje v srce. Dovolite jim, da v dneh, ki so pred nami, ljubezen do branja iz vas privabi le tisto najboljše. In polepša življenje vam in vašim bližnjim.
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.
KNJIŽNI MOLJ
26. 4. 2024
Shelby Van Pelt: Nadvse bistra bitja
Beletrina, 2024
Prvenec ameriške pisateljice Shelby Van Pelt je na mah osvojil srca bralcev. Prejel je številne nagrade in laskave nazive. Slovenska založba Beletrina pa ga je uvrstila v svojo zbirko Žametna Beletrina, ki prinaša slovenske in svetovne bralne uspešnice. Glavni pripovedovalec zgodbe je orjaška tihomorska hobotnica Marcellus. Dneve, ki jih preživlja v ujetništvu, si krajša z opazovanjem primerkov človeške vrste. Ti se mu zdijo dolgočasni, presenetljivo neumni in priskutni. Zanimanje mu vzbudi le priletna čistilka Tova. Po moževi smrti ob večerih prihaja čistit akvarij in z Marcellusom stketa prav posebno, nenavadno prijateljstvo.
Pisateljica, ki ima tudi švedske korenine, je izvrstno ubesedila lik Tove Sullivan – neskončno prijazne, a čustveno zagonetne in s čistočo obsedene Švedinje. V nepojasnjenih okoliščinah je pred več kot tremi desetletji izgubila sina edinca, ki je za seboj pustil neizmerno praznino. Pripoved spretno vijuga med zgodbami likov, ki so na prvi pogled nepovezane. Napetost se stopnjuje, Marcellus pa ve več, kot bi pričakovali od mehkužca. A nenazadnje gre za nadvse bistro bitje …
Odlomek iz besedila:
»Tukaj je samotno. Mogoče bi bilo kaj bolje, če bi imel nekoga, s komer bi lahko delil skrivnosti. Skrivnosti so na vsakem koraku. Nekateri ljudje so jih polni. Kako da jih ne raznese? Včasih imam občutek, da je ravno to značilnost, po kateri lahko prepoznamo človeško vrsto: porazna sposobnost komunikacije. Pa ne da so druge vrste veliko boljše, se razume, a celo slanik zna prepoznati po gibanju jate, kam spada, in ji v skladu s tem tudi sledi. Zakaj ne morejo ljudje uporabiti vseh milijonov besed, ki jih imajo, in si preprosto povedati, kaj hočejo? Tudi morje zna zelo dobro varovati skrivnosti. Eno, z morskega dna, še vedno nosim v sebi.«
Niall Harbison: Upanje
Učila, 2024
Nekdaj uspešen irski poslovnež Niall Harbison je življenje zajemal s polno žlico. Ločitev staršev v zgodnjih najstniških letih ga je potisnila čez rob in postopoma je čedalje bolj tonil v brezno najrazličnejših zasvojenosti – od iger na srečo, cigaret, drog, predvsem pa od alkohola. Veliko alkohola. Kljub temu mu je uspelo zgrabiti prave priložnosti in postal je uspešen poslovnež. A svojim strahovom ni znal ubežati. Več kot petindvajset let se je boril s tesnobo, depresijo, paničnimi napadi in strahovito odvisnostjo.
Nov začetek je skušal najti na drugem koncu sveta. Na Tajskem. Tam je doživel prelomen silvestrski večer leta 2020. Zaradi zastrupitve z zdravili in alkoholom je tri dni preživel na oddelku za intenzivno nego. Znašel se je na pragu smrti. In odločil se je, da hoče živeti. Živeti življenje, ki nekaj šteje. Živeti življenje, v katerem bo svetu nekaj prispeval. In prav na tajskem tropskem otoku Koh Samui se mu je ponudila zadnja priložnost.
Srečo in izpolnitev je našel v reševanju potepuških, zanemarjenih in nezaželenih psov. Njihova trdoživost, zagrizena vztrajnost in osupljivo veselje do življenja so Niallu vlili novih moči in vdahnili nov smisel. Štirinožni kosmati prijatelji so ga naučili, da za srečo ne potrebuješ imetja in da je treba poskusiti živeti samo v trenutku.
Knjiga s pomenljivim naslovom Upanje je ganljivo branje. Je iskrena izpoved brez dlake na jeziku, ki nas popelje čez številne Niallove vzpone in padce. Predvsem pa je knjiga, ki prinaša ljubeče sporočilo upanja in budi v bralcih vero, da nikoli ni prepozno … Vsak dan je nova priložnost za nov začetek …
Odlomek iz besedila:
»Psi so izjemno intuitivni. Kot lahko nekatere pametne pse izuriš, da zavohajo bombe za policijo ali vojsko, nekatere pse za to, da rešujejo življenja, nekatere pa celo, da zavohajo raka pri ljudeh, preden ga lahko odkrijejo kako drugače, se mi je vedno zdelo, da Snoop točno zazna, kako se počutim in kako hudo je z mojo depresijo, in mi stoji ob strani, da me miri in tolaži. Včasih se mi je zdelo, da ne prenesem nikogaršnje družbe, ampak vedno sem bil lahko s Snoopom. Že samo to, da ni počel ničesar drugega, kot bil ob meni, je bilo dovolj. Nežno me je dregnil s smrčkom in me pogledal z vprašujočimi, vendar ljubečimi očmi. Vedel sem, da me ima rad«.
Polona Kovič: Hrana za krepitev odpornosti in zdravja
Mladinska knjiga, 2020
Polona Kovič je strokovnjakinja za prehrano, ki raziskuje presnovne zakonitosti telesa že več kot štiri desetletja. Prav prehrana je namreč neločljivo povezana z zdravjem. Lahko je izraz težav ali pa ključ do ozdravitve. V priročniku, ki je nastajal več let, nam tako povsem konkretno in razumljivo pojasnjuje, zakaj je tako pomembno, da uživamo pestro in presnovi prijazno rastlinsko hrano. Ta ima moč, da nas nahrani, obnovi in zdravi. Knjiga je v osnovi razdeljena na dva dela. Prinaša napotke, kako enostavno pripraviti presnovi prilagojene obroke. Drugi del pa prinaša obilico tematskih kulinaričnih predlogov. Tako med drugim najdemo recepte za okrepitev organizma pri sezonskih prehladnih obolenjih, za spomladansko razstrupljanje ali pa lahko prebavljivo hrano v poletnih dneh.
Je vsebinsko bogat in strokovno zasnovan priročnik, ki bralca usmerja k prijaznejšim prehranjevalnim navadam. Nenazadnje je prav hrana lahko prva pomoč in naše prvo zdravilo, po katerem telo hlepi prav tako, kot po počitku, spancu in razvedrilu.
Odlomek iz besedila:
»Namesto po dragih industrijskih, vprašljivo učinkovitih prehranskih izdelkih in prehranskih dopolnilih posezimo po domačem ekološkem sadju in vsej drugi lokalno pridelani ekološki rastlinski ter samonikli hrani, ki jo lahko naberemo tudi mimogrede na sprehodih v naravi, pa se bomo zlahka prepričali, da je manj lahko tudi več. V trgovinah pa nikoli ne pozabimo, da ni vse zlato, kar se sveti.«
April je za vse ljubitelje branja poseben mesec, saj smo obeležili kar dva praznika, posvečena knjigam. Naj bo zato zadnji aprilski vikend obarvan s čudovito ljubezensko pesmijo Ivana Minattija Odkar vem zanjo, ki je izšla v zbirki Izbrana lirika.
Odkar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vode barvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.
Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.
Tako rad imam te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.
Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Samo jaz.
In se smehljam.
Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.
Tokratno oddajo Knjižni molj je pripravila bibliotekárka Špela Činkelj.